Norimo, norimo… Kdo nas lahko ustavi in kako?
Jamranje ljudi, da kar naprej nekaj hitimo, tale Primožev zapis, moja fotka počivajočega polja in drevesa (sem hotel povedati zgodbo z njo – hvala Tamino za odličen seminar!), so me spodbudili k razmišljanju o:
- pomenu stalnega prehajanja od dela k počitku, kar nam narava z menjavanjem dneva in noči, z letnimi časi zelo jasno kaže,
- pomenu dela ob delavnikih in počivanja ob praznikih (moj prijatelj Jože praznike sicer šaljivo-resno poimenjuje kar “polniki” – ker se tako prenažiramo) in
- naši “nemoči” zaradi stalnega norenju v božičnem času.
Vsakdo seveda lahko takoj najde izgovor, da nas trgovci (za svoje nabiranje novcev seveda) silijo z reklamami v nore nakupe, da nas v podjetjih “silijo” v prenajedanje in popivanje, da ni časa, da bi se ustavili. To je vse res, vendar …
… kdo za vraga pa ima ODGOVORNOST, da nas ustavi? Kdo je tisti? Moj odgovor: JAZ.
Kako pa? Kar po navdihu narave (božjega stvarstva) in Tistega, ki nam že kar nekaj časa kaže kdo je “pot, resnica in življenje” Jn 14, 6. Ali ne pričakujemo prav Njega ob Božiču?
Evo, PREPROSTA rešitev: navdih imamo, moč za odločanje tudi, čas je da kaj naredimo. Za začetek najprej (kar takoj) “potegni ročno” in reci nečemu NE. S tem boš rekel DA nečemu drugemu, ki naj bo pač nekaj, kar te vodi k Njemu. Karkoli, samo da je smer prava.
Potem pa išči naprej …
Nikamor ni treba noreti. Ustavimo se in dihajmo. Že dihanje je dovolj, da smo. 😉
lp
@Dajana, ja zadihati je morda res prav na začetku odločitve za konec norenja.
Mislim, da je beseda norenje, brez pomena pri tem, saj ne živimo zaradi tega, da bi noreli, ampak, da bi navdihnili in odločali za tisto, česar živimo. Živeti moramo preprosto in sproščeno, neglede na okolje, ki nas obdaja.