Če hočem, da bom nekaj delal redno, naj bo prag vstopa v to dejavnost nizek. In obratno.

Poskrbeti je treba tudi za to, da dejavnost poteka gladko. Posebno njen začetek. Nekaj praktičnih primerov.

Poznamo prag pri vratih – to je dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema, ki onemogoča vodi, ki bi se razlila po kopalnici, da bi se razlila še po celem stanovanju. Obenem prag omogoča tako zapiranje vrat, da se ne slišijo glasovi iz prostora ali v prostor in da se ne vidi svetloba iz prostora ali v prostor. Prag pa mora dovolj visok, da je primeren za funkcijo, ki jo opravlja in obenem dovolj nizek, da se obenj ne spotikamo.

Metaforika praga

Nizek prag metaforično pomeni, da je določena storitev lahko dostopna, da je fizična, čustvena ali morda socialna zavora za vstop v to storitev majhna.

Obstaja tudi psihološki prag, ki – če je visok – onemogoča, da bi človek nekaj zamudnega, zoprnega, včasih celo prijetnega, redno izvajal.

Prag mora biti dovolj visok, da je primeren za funkcijo, ki jo opravlja, in obenem dovolj nizek, da se obenj ne spotikamo.

Pri sebi sem opazil, da če želim, da bi nekaj redno delal, morda več let, mora biti prag vstopa v to dejavnost zelo nizek. Prav tako je treba odstraniti tudi majhna zatikanja pri opravljanju te dejavnosti. Organizirati se moram tako, da se mi nikjer – še najmanj pa na začetku – ne zatakne: da imam vse pripravljeno, da se dejavnost zlahka začne in da vse poteka kolikor je mogoče brez težav. Da možgani nikakor ne najdejo razloga, niti izgovora, da tega ne bi počel.

Dva vzorca

Vse torej naredimo, da si s postavljanjem sistemov v možgane zapišemo dva vzorca: ‘zlahka-bom-začel’ in ‘nič-se-ne-bo-zatikalo-ko-se-bom-lotil’. Ko to ponavljamo, ko imamo veliko uspešnih izkušenj, delo zlahka opravljamo, proces preide v navado in ni več težek.

Ko sistem dela s časom še izboljšujemo, se stvari še pohitrijo, skoraj avtomatizirajo in jih tudi v praksi radi in redno izvajamo. In so nam rezultati v veselje.

Včasih pa mora biti prag visok. Če torej ne želimo, da se kakšna dejavnost izvaja, pa prag – recimo otrokom – pustimo visok, morda ga celo sami dvignemo.

Peka kruha

Naj dam kar praktični primer. Pred leti, v projektu 1 € na dan, sem se odločil, da bom pekel sam svoj kruh. Redno. Peko kruha sem organiziral tako, da je vstop v peko lahek in da se mi med peko ne zatika.

Praktično to pomeni, da imam posodo za pripravo testa vedno v pripravljenosti na istem mestu v stanovanju. V posodi vedno “počiva” vse orodje, ki ga pri tem uporabljam: merica za odmerjanje kvasa in soli, kuhalnica za mešanje, strgalka. Tudi tehtnica je tudi vedno pripravljena na kuhinjskem pultu. Recept je bil na začetku pritrjen na oglasno desko, sedaj ga znam na pamet. Kvas – suhi, ki ga ni treba kaj posebej pripravljati pred uporabo – je vedno v hladilniku na istem mestu. Vreča moke s posodico za nalaganje je prav tako vedno na svojem mestu.

Skratka, premisliti je treba, se organizirati, pravzaprav kar postaviti sistem, da je prag vstopa nizek in da proces gladko teče. Da možgani že vnaprej “verjamejo”, da se bo peka kruha z lahkoto začela in da se ne bo zatikalo.

Če ne želimo, da se kakšna dejavnost izvaja, pa prag pustimo visok, morda ga celo sami dvignemo.

Dnevno branje Božje besede

Prav to isto velja tudi za – recimo – redno branje dnevne Božje besede: Sveto pismo, flumastri za podčrtavanje, kuli in zvezek za zapisovanje, Beseda med nami; vse mora biti na svojem mestu – da samo primem, berem, kaj zapišem.

Sveto pismo, flumastri za podčrtavanje, kuli in zvezek za zapisovanje, Beseda med nami; vse mora biti na svojem mestu. Foto: Aleš Čerin

Tudi v službi …

Enako velja tudi za službene dejavnosti, kjer naj vodja skupaj s sodelavci premisli proces in vse naredi, da je prag vstopa v neko rutinsko dejavnost zelo nizek in da se v procesu ne zatika. Tako bo delo narejeno lažje in hitreje, ter brez stalnih zapletov.

Obstaja tudi psihološki prag, ki – če je visok – onemogoča, da bi človek nekaj zamudnega, zoprnega, včasih celo prijetnega, redno izvajal.

… in pri vzgoji otrok

In vse to velja tudi pri vzgoji otrok. Če želimo, da bo otrok neko dejavnost redno in z veseljem izvajal, mu omogočimo in mu pomagajmo, da se organizira, da si – kolikor je mogoče – zniža prag vstopa v to dejavnost, da si postavi sistem.

Ko je sistem vzpostavljen, ga le še spodbujamo, da sistem disciplinirano ohranja in ga – ko je treba – tudi izboljšuje. S tem ga dobro pripravljamo na družinsko ter tudi na službeno življenje.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Domovina, 143 (10. 4. 2024), str. 44-45.

Foto: Leonhard Niederwimmer, Pixabay