“Ne, Sveti oče, pridige naj bodo dolge in razumljive.”

Komentiram papeža Frančiška glede njegovega navodila duhovnikom naj bodo pridige kratke in razumljive.

Na spletni strani katoliškega tednika Družina, sem 12. 06. 2024 prebral te papeževe besede: “Pridiga naj ne traja več kot osem minut, sicer bodo verniki zaspali, pa še prav imajo.” V članku so jih opisali kot hudomušne. Morda jih je na tak način tudi povedal. In nadaljeval: “To želim povedati duhovnikom, ki veliko govorijo, pogosto pa človek sploh ne razume, o čem govorijo: prosim vas za kratke pridige – misel, občutje in nasvet za konkretno ravnanje. In ne več kot osem minut, prosim! Kajti pridiga naj bi pomagala prenesti Božjo besedo iz Svetega pisma v vsakdanje življenje.”

Z večino tega se strinjam, alergičen sem pa na to, da se ljudje stalno razburjajo, da naj bodo pridige duhovnikov kratke – pa ne glede na to ali so dobre ali slabe. In če kratke pridige priporoča Sveti oče, sem prav tako alergičen.

(Lahko tudi zelo) dolge, a razumljive

Sam bi dal – če bi bil papež – duhovnikom navodilo naj bodo pridige dolge in razumljive. Morda še bolje: lahko tudi zelo dolge (predlagam, da nekje med 15 in 45* minut), zelo razumljive vernikom, življenjske, teološko utemeljene (redno branje Svetega pisma, tudi Katekizem Katoliške Cerkve zelo pomaga pri tem), spodbudne, take, ki vabijo k življenjskim spremembam vernikov. Lahko so tudi ostre, a take, da bomo vsi vedeli, da so izrečene v ljubezni (Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Kor 16,14)).

In pa, prosim, brez prepogoste uporabe omiljevalnih izrazov kot so ‘morda, včasih, malo, kdaj, …’, brez ogibanja resnici in trdim besedam, brez “cerkveno-politične korektnosti”. Da se oznani pravi in ves nauk. Ali kot pravi sv. Pavel starešinam v Efezu: Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil. (Apd 20,27).

Dober znak, da je pridiga dobra je, da se verniki pred cerkvijo po maši še dolgo pogovarjajo o Bogu, ali da, ko prideš domov se z ženo pogovarjata o Božji besedi, odpreta Sveto pismo in raziskujeta naprej.

Nikakor ne dolge in nerazumljive, polne zgodbic, ki z Božjo besedo nimajo nobene povezave, niti niso povezane z realnostjo življenja.

Pri pridigi – po moje – naj ne gre za “prepričevanje že prepričanih” – pač pa za nagovarjanje izgubljenih, naj ne bo akademsko razpravljanje o težko razumljivih teoloških podrobnostih, še manj za kopičenje sicer lepih, “pomaziljenih” stavkov, ki sicer zelo dobro in “sveto” zvenijo, a so prazni (lahko so tudi polni, a so nerazumljivi) – “ljubkovalno” tak jezik imenujem “cerkvenščina”.

Kako do dobre pridige?

Ključne besede so Sveti Duh, hoteti, znati, posvetiti čas, pričevalnost, molitev.

Sveti Duh: Sveti Duh bo dal, da govorite (Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh. (Mr 13,11)). Ni pa to kar avtomatsko: treba ga je v molitvi redno prositi in narediti “domačo nalogo” – pripraviti se na pridigo. Brez “naloženega materiala” pa tudi Sveti Duh nima od kod jemati.

Hoteti: Če imaš, ko pripravljaš pridigo pred očmi le svoje vernike – in še teh je malo, če si misliš, da je za njih vse dobro, ker tako in tako vedno pridejo, če nimaš pred očmi izgubljenih ovc (Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. (Mt 10,6)), potem pridiga ne more biti dobra. Ne more biti.

Znati: Priznam, da ne more biti vsak odličen pridigar. Treba je imeti vsaj nekaj talenta. A vsakdo je lahko boljši pridigar. Kar se pridobi z delom, z dovolj skrbno, z dovolj dolgo pripravo in z dovolj vaje. Dodajam, da se da izboljšati tudi retorične spretnosti – s kakovostnim izobraževanjem in – spet – z vajo. Tudi z angažiranjem kakšnega vernika, ki ima tak talent in ti kot pridigarju lahko pomaga. Z nastavljanjem ogledala in tudi praktično.

Posvetiti čas: Pridigo bi začel pripravljati v ponedeljek. Najprej bi torej zmolil v Svetemu Duhu, prebral Božjo besedo za prihodnjo nedeljo, da se “usede”, prosil Svetega Duha, naj mi da pravih misli, pravih primerov iz življena. Vse to bi čez teden spravljal v krajše zapise. Med tednom bi še kdaj prebral Božjo besedo, prebral kakšne razlage (tega je na internetu ogromno), si izpisal nekaj glavnih poudarkov in začel graditi pridigo – po alinejah. Vmesno “besedilo” bi prepustil Svetemu Duhu.

Pričevalnost: Če v pridigo ne vpleteš nekaj svoje izkušnje, recimo izkušnje ranljivosti in majhnosti pred Bogom, če torej niso pričevalen, te ljudje ne poslušajo ali kot je zapisal papež Pavel VI. (v apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi; čl. 41): “Sodobni človek bolj posluša pričevalce kot učitelje, če pa že posluša učitelje, je to zato, ker so pričevalci.”

Molitev: Morda je tole znanstvena fantastika, a verjamem, da ni nemogoče. Vsak duhovnik naj ima molitveno podporo vernikov med pridiganjem. Duhovnik naj jo ustanovi in naj jo spodbuja.

*Gotovo ste se prijeli za glavo, ko predlagam naj bodo pridige dolge 45 minut. Ker – kot da verniki – nimamo časa za Boga, za Božjo besedo, za molitev, za resno zakramentalno življenje. Lahko pa poslušamo pogovore na podkastih (in tudi pridige), ki so dolge več kot eno uro, tudi dve ali tri ure. A dobrih pridig pa ne bi?

Če pa so vaše pridige takšne kot jih opiše papež: z veliko govorjenja in nerazumljive, naj bodo pa še krajše kot osem minut. In naj bodo take, kot pravi papež: kakšna misel, občutje in nasvet za konkretno ravnanje v vsakdanjem življenju.

Primer

Primer (meni) dobrih pridig, samo prekratkih – vesel bi bil, če bi trajale namesto 15 minut eno uro – so mi pridige škofa Roberta Barrona. Dodajam en primer.

Poslušaj pridige škofa Roberta Barrona na svoji podkast aplikaciji.

Predlagam dve knjigi

• Erik Flügge: Žargon prizadetosti (Kako Cerkev umira zaradi svojega jezika)
• Michael White, Tom Corcoran: Prenovitev (poglavje 8, str. 134 – 155)

Foto: Vatican Media (objavljena tudi v Družini.si)