Levkemija kot milost*
Včasih provokativno rečem, da bi vsakemu privoščil eno dobro levkemijo. Ljudje ob tako nesramni izjavi dvignejo obrvi in me gledajo postrani. Potem pa razložim. Raka seveda ne privoščim nikomur, vsakomur pa bi privoščil obilje milosti*, ki jih levkemija prinaša.
A milosti ne pridejo samodejno, pač pa pridejo, ko se – v agoniji bolečine in hoje po robu med življenjem in smrtjo – ves izročiš Bogu. To je že prva milost. Še nikoli prej nisem izrekel česa takega: “Bog, ti si dober Oče in imaš dober načrt zame, pa naj se ta bolezen konča kakorkoli gledano s človeškimi očmi.”
Druga milost so odnosi z bližnjimi – ženo, otroki, prijatelji, ki v razmerah bolezni lahko sežejo v globine, v katerih še nismo bili. Tudi to ne pride samodejno, pač pa z molitvijo – oni zame, jaz za njih. In širša krščanska skupnost za vse nas.
Tretja milost pa je hvaležnost – najprej za vero staršev, ki v bolezni preide v oseben odnos z Bogom, hvaležnost za ženo, ki me ljubi in spoštuje, za otroke, da jih lahko opazujem odhajati v svet, za vnuke, da jih lahko vidim odraščati in sem jim lahko še nekaj časa z namenom dedek.
Še mnogo milosti je. Hvala dobri Bog, za tako rodovitno levkemijo.
*Milost: Pod milost razumemo svobodno, ljubečo Božjo naklonjenost do nas, Njegovo pomagajočo dobroto, življenjsko moč, ki prihaja od Njega. (Vir: YOUCAT, točka 338)
Najprej objavljeno v tedniku Družina (Letnik 70, Št. 7, 14.2.2021)
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!