Gospa v kapelici in o komunikaciji med “nami in vami”

Gospa je na svojem Twitter profilu objavila fotografijo, ki jo prikazuje sedeč v kapelici z nogami v zrak in s športnimi copati na steni. Zraven je napisala “Marija pomagaj”. Fotografija je v meni vzbudila ogorčenje in začudenje kako lahko kulturna ženska, rekreativna športnica, lahko naredi kaj takega.

Moj odziv

“Izjemno nespoštljivo, spoštovana gospa. Vse dobro želim.”

Potem sem se spomnil, da je morda gospa res v kakšni stiski in sem dodal še tole: “Če pa gre za pomoč, se v molitvi obrnite na Mater Božjo in njenega sina Jezusa. In prosite nas, da molimo za vas. Lahko na ZS. Vse dobro.”

Odziv gospe

“Spoštovani, ker ste eden redkih, ki ste nestrinjanje izrazili spoštljivo, vas bom spoštljivo vprašala, kako gledate na popotnike na Caminu, ki počivajo na, v, naslonjeni na… podobne sakralne objekte ob poti. Tam se tovrstno početje nikomur ni zdelo sporno.”

Najina komunikacija

AČ: “Spoštovana gospa Nina, težko sodim kaj se dogaja na Caminu v Španiji. Morda gre za drugo kulturno okolje, morda je posedanje v kapelicah z dvignjenimi nogami in športnimi copati naslonjenimi na steno sakralnega objekta postalo že tako množično, da je dejanje normalno. Pri nas ni.”

AČ: “Še tole: Vesel sem, da ste se oglasila. Verjamem, da vaše dejanje ne izvira iz napuha ali provokacije, pač pa iz nevednosti. Morda vam nihče še ni povedal kako se obnašati v odnosu do svetega. Vse dobro želim in upam, da se srečava na kakšnih kolesarskih ali pohodniških poteh.”

Gospa: “Nikakor iz napuha, bolj za šalo (neškodoželjno provokacijo, recimo), resnično brez namena kogarkoli užaliti. Dobro vrtenje pedal in srečno tudi Vam.”

AČ: “Tako sem si tudi sam razlagal. Vztrajam pa, da ste naredili iz nevednosti, najbrž nepoučenosti o pomenu svetega. Vsaka kapelica je posvečena in zato svet kraj za kristjane. Mnogi se, ko pridejo mimo kapelice, spoštljivo ustavijo, se pokrižajo, zmolijo. Zato boli. Blagoslova.”

Gospa: “Razumem, bom naslednjič pomislila tudi na vas.”

Potem sva nekaj rekla še zasebno in začela slediti drug drugega na Twitterju.

Odzivi “naših”

Seveda se je s krščanske strani usul plaz obtoževanj, nespodobnosti in celo nekaj groženj. In nekateri mediji so se seveda odzvali z bombastičnimi naslovi v slogu ‘primitivno in nespoštljivo’.

Komentiram

Ali je dejanje nespoštljivo? Seveda je. O tem ni dvoma. Ali je bilo namerno tako? Ne verjamem. Sam vedno pomislim na nevednost, morda še bolje, na nepoučenost, kako se obnašati, ko človek naleti – recimo v tem primeru – na svetost prostora.

Kako bi se pa človek lahko znal obnašati, če (najbrž) ni bil nikoli poučen? Prav tako se jaz ne znam obnašati recimo na kakšnem sprejemu pri kraljici ali kralju ali predsedniku države. Ker me ni nobeden poučil.

Morda se prav v tem primeru kaže potreba po verski vzgoji v šolah. Tu nimam v mislih verouka, pač pa pouk o verovanju, še posebej o krščanstvu, katerega del smo mi vsi skupaj, pa če smo verni ali ne. Med drugim človek, ki nima verske vzgoje težko ali pa sploh ne razume mnogih umetniških del. In ne razume mnogih prispodob. Najbolj značilna je ta o ovcah.

Razlike med “nami in vami” se povečujejo, stvari se radikalizirajo. In vedno težje se pogovarjamo. Mi je prav všeč, da se je gospa oglasila in sva se lahko pomenila in se na koncu pogovora začela spremljati na Twitterju.

Gospa pravi, da se je oglasila meni, ker sem bil eden redkih, ki je nestrinjanje izrazil spoštljivo. Ali je tako težko izraziti nestrinjanje spoštljivo, ne da človeka popljuvaš, ozmerjaš in ga sodiš? Ali je to krščanska drža? Ni. Sodbo o dejanju je seveda treba izreči (še enkrat dejanje je bilo nespoštljivo, kar na nek način priznava tudi gospa Nina), ne smemo pa gospe soditi kot osebe; da je recimo primitivka. Samo nepoučena je. Kako bi pa lahko bila poučena, če morda ni bilo oznanjevalca (Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? (Rim 10,14-15)). Vprašanje je tudi kakšni oznanjevalci smo mi.

In kaj je način, da se pomaknemo naprej v razumevanju med “nami in vami”? Zmerjanje in pljuvanje ali spoštljivost in pogovor? Tudi poučevanje, a ne s pozicije vsevednosti, pač pa s pozicije ponižne drže (ne vem vsega; ali še bolje: ne vem veliko oziroma ne vem skoraj nič).

Mi kristjani se ob neprimernih dejanjih vprašamo: “Kaj bi pa Jezus naredil v tem primeru?”. Je tudi On ozmerjal in sodil osebo – ali je (po navadi s prilikami) govoril, poučeval in dajal zgled? Včasih je bil zelo provokativen. Ni obsodil niti grešnice, ki je prešuštvovala (kar je bil takrat tak greh, da si je po zakonu zaslužila kamenjanje), pač pa ji je rekel: “Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!” (več Janez 8, 1-11).

Ali je Jezus odobraval njen greh? NI. Jo je obsodil? NI. Jo je spodbudil k dobremu? JE. No, to je naša naloga. Da spoštljivo izrazimo nestrinjanje z dejanjem, da se spoštljivo pogovarjamo, da ne obsojamo, pač pa ponižno poučujemo.

In si pridobimo prijatelja. Za začetek na Twitterju.

Foto: Twitter profil gospe