,

Vse-dopuščajoče-škodo-delajoče “krščansko usmiljenje”

Zadnjič sem se pogovarjal z možem srednjih let. Potožil je, da se je pred leti v družino z njegovim dovoljenjem preselila tašča – zelo vitalna gospa. Brez kakšnega posebnega razloga je prišla, samo zaradi osamljenosti, da je imela družbo. Na vprašanje, če je gospa bolna, je odgovoril, da je najbolj zdrava v celi družini.

Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino in nad vsem dogajanjem v njej. Vse je bilo takoj pod njeno kontrolo. Prav vse. Na škodo zdravja moža, na škodo zdravja žene – oba sta na psihoterapiji in na antidepresivih, na škodo zdravja otrok, na škodo odnosa med zakoncema in odnosov v družini. Še sedaj ureja, komandira in nadzoruje celotno življenje v družini, brez nje ni mogoče narediti prav ničesar – niti “preštihati” vrta.

Mož pa pravi, da nima nobene moči – tako se mu zdi, da bi svoji tašči postavil meje in s tem zaščitil sebe, svojo ženo in otroke. Ko kdaj zbere malo poguma in rahlo načne temo postavljanja meja, se tašča zjoče, odigra osamljeno staro gospo, “krščansko-usmiljeni” mož pa takoj popusti. In je vse po starem, tašča kraljuje naprej.

V nadaljevanju pišem o mejah in o tem kako pomembno jih je postavljati.

Kaj je meja?

Meja je pravzaprav črta, ki ločuje – v naravi recimo gozd od travnika, zemljišče enega lastnika od zemljišča drugega, državo od države, …

Foto: Aleš Čerin (mejni kamen med Slovenijo in Avstrijo)

V medosebnih odnosih pa ta “črta” ločuje eno osebo od druge, tako da ima lahko vsakdo svojo identiteto, svoje odgovornosti in pravice. Meja ustvarja potreben “prostor” med posamezniki. Zdrave meje opredeljujejo pričakovanja in izkazujejo spoštovanje do drugih. V medgeneracijskem sobivanju meja ločuje eno družino od druge. Zaradi meje ima tudi družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, meja nam daje občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”.

Saj menda vemo, da so meje dobre, če so zdrave, saj vemo, da jih je treba postavljati, pri njih vztrajati in jih negovati. A danes postavljati meje, celo reči otroku ‘ne’, je že prava drama. Otrokom se postavljanje meje – dokler so nezreli – namreč zdi dejanje sovražnosti. Šele kasneje so namreč sposobni razumeti, da so bile meje dejanja ljubezni.

Zaradi “otrok-centričnosti” družbe se nam zato zdi, da je vsak ‘ne’ že kar nasilje nad otrokom. In ga zato težko ali pa ga niti ne izrečemo. Ali pa se nam zdi, da moramo ‘ne’ tako zapakirati, da skoraj ne zveni kot ‘ne’. In tako se otroci ne naučijo enakovredne dvojnosti, namreč da obstaja ‘da’ in obstaja ‘ne’. Odnos do otroka s strani očeta ali mame mora biti v obeh primerih enak.

Zaradi take drže staršev, se tudi otroci ne naučijo reči ‘ne’ in ne znajo postavljati meja – niti v otroštvu in ne kasneje. Recimo kot tale mož iz uvoda, ki ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči.

Bog postavlja meje, …

Morda se možu zdi, da je postavljanje meja “nebožje”, četudi (morda) racionalno ve, da Bog v svoji ljubezni do nas stalno postavlja meje in pričakuje – v naše dobro – da ostanemo znotraj njih. Življenje znotraj Božjih meja prinaša blagoslov, življenje zunaj njih pa ne prinaša dobrega, včasih tudi uničenje odnosov.

Adam in Eva sta imela v rajskem vrtu eno samo mejo: naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in hudega (prim. 1 Mz 2,16-17). Bog jima je torej dal svobodo, da ostaneta znotraj Njegove meje, a sta se odločila, da jo bosta prestopila. In potem je šlo vse navzdol: prekinjen odnos z Bogom, sram, strah in skrivanje, slab odnos med njima – nepriznavanje krivde, iskanje krivca v drugem, izhod iz raja in njuno trpljenje.

Meje torej – kot se za meje spodobi – omejujejo uničujoče vedenje ljudi, zato ima tako Bog kot družba zakone in posledice za tiste, ki te zakone prestopijo (Rim 13,1-4).

Bog nas ne prisili, da ostanemo znotraj meja, pač pa nam daje svobodo, tako, da Njegove meje lahko tudi prestopimo. Seveda ne brez posledic.

Prav tako ni brez posledic za družino stalno prestopanje meje gospe tašče iz uvoda, ki je pri tem nihče ne ustavi. Pravzaprav v primeru gospe tašče iz uvoda meja sploh ni postavljena. Ker je mož ni postavil.

Hvala, ker berete. Brezplačno se naročite na nove članke.

… tudi ljudje jih moramo

Meje moramo postavljati vsi – najprej sebi in tudi drugim. Prvo je povezano s samoobvladanjem – mimogrede, samoobvladanje je sad Duha (Gal 5,22-23) in disciplino, da omejimo sami sebe, tako, da ne hodimo po drugih, da z njimi ne manipuliramo.

Ker pa vemo, da mnogi samoobvladanja ne zmorejo, jim moramo meje postavljati mi. Da bi jim sporočili kaj je dovoljeno – in kaj ni, kaj je pod mojo pristojnostjo in oblastjo, in kaj je pod tvojo pristojnostjo in oblastjo, do kje lahko “stopiš” in od kod naprej ne.

Tako bi moral mejo v družini iz zgornjega primera postaviti mož svoji tašči, pa ji ne. Sama sebi si je pa noče ali ne more. Verjetno zato, ker ji je nikoli ni nihče jasno postavil.

Zdrave in nezdrave

Ne želimo odganjali bližnjih iz naših življenj, še posebej ne če so v stiski. A kadar so ljudje destruktivni, meje, ki jih postavimo, omejijo zlo, ki bi ga ljudje storili nam, ženi ali otrokom.

Meja, ki bi jo mož iz uvoda moral postaviti svoji tašči, bi bila zdrava. Preprosto že zato, ker njemu in ženi ne bi bilo treba hoditi na psihoterapije in jima ne bi bilo treba jemati antidepresivov ter v prihodnosti tudi otrokom ne. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše – sebe, svojo ženo in otroke.

Meja pa bi bila zdrava celo za taščo, ki bi si morda prav zaradi tega uredila svoje življenje, našla sebi primerno družbo in ne bi imela cele družine za svojo “igračko”.

Če pa bi mož postavil meje le za svoje sebične namene, da bi izključil taščo v stiski bolezni, pomanjkanja ali zaradi sovražnosti do nje, morda le zaradi komoditete, bi bila pa to nezdrava meja.

Ni torej namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in bližnje pred zlom. In to bi moral mož iz uvoda storiti.

A kje naj mož v svoji šibkosti najde moč?

V sebi je ne najde. Lahko bi jo z molitvijo izprosil od Boga, namreč On nam daje moč zaradi katere zmoremo vse (prim. Flp 4,13). Lahko bi jo našel tudi v podpori, ki mu jo sicer nudi žena, pa je mož ne izkoristi.

Še prej pa bi moral razčistiti s svojim vse-dopuščajočim, škodo-delajočim “krščanskim usmiljenjem”.

Foto: Bobby Nick, FreeImages

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja