,

Očetje na “ignore”

Ko gledam kakega očeta štiri-pet-šest-letnega malčka, kako se kot glava družine/odločevalec – v službi je lahko vodja oddelka, vodja prodaje, morda tudi direktor – (simbolno) na kolenih pogaja z njim, da bi, recimo, odšel s plaže na večerjo, še prej pa pospravil plavalno “mašinerijo”, se sprašujem, kam je izginila očetovska avtoriteta, kaj je z našimi očeti.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, male nevodljive “diktatorčke”, ki zavestno ignorirajo ‘stokrat’ ponovljeno navodilo očeta, se sprašujem, kdo jim bo v času pubertete, sploh lahko še kaj povedal.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, ki očeta – ko kaj ni po njihovo – udarijo, brcnejo, naderejo, ozmerjajo, … ne da bi se jim kaj zgodilo, se sprašujem, kdo jim bo lahko še kadarkoli, še posebej ko bo najbolj potrebno, postavil meje.

V tekaškem koraku

Sam se spominjam, da ko smo se – sem otrok šestdesetih let prejšnjega stoletja – popoldne igrali na ulici (recimo ‘kozo klamf’) in ko nas je oče – kateregakoli – proti večeru poklical (pomeni, da smo z daljave zaslišali svoje ime, eden od očetov je le preprosto zažvižgal), smo pač šli domov.

Podobno kot v vojski – takoj in “trčečim korakom” (za one, ki niste služili v JLA: v tekaškem koraku). Takrat je bila namreč večerja na mizi. Če se nisi pojavil pravočasno, se je večerja umaknila z mize in se ni več vrnila. To smo vedeli, četudi se sam sploh ne spomnim, da bi se mi to kdaj zgodilo. Vedno sem prišel pravočasno. Sem bil preveč lačen in bi bilo težko čakati do jutra.

Za nobenega očeta iz svojega otroštva se ne morem spomniti, da bi se bilo moč z njim pogajati, za nobenega otroka nisem slišal, da bi ignoriral, nadrl ali celo udaril svojega očeta. Vedeli smo, da neprimernim dejanjem sledijo posledice.

Dve generaciji dovolj za odstavljanje lika očeta “na ignore”

Le dve generaciji sta bili potrebni, pa so očetje “na ignore”. Nikakor si namreč ne morem predstavljati svojega deda, rojenega leta 1900, niti ne svojega ali ženinega očeta, oba rojena v tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bi ju otroci ignorirali, ko sta kaj rekla, da bi njihova beseda ne zalegla. Po navadi je bil dovolj le pogled …

Očetovska avtoriteta je bila nekako “v zraku”. Oče je pač postavljal in poosebljal pravila, žena jih je 100 % podpirala, otroci smo pa ubogali. Seveda, da smo godrnjali in bili nejevoljni, a smo ubogali. Še enkrat: ker so bile posledice.

Kaj se nam je zgodilo v 100 letih? Kam je izginila očetovska avtoriteta? Izgubila se je v lažnem sočutju ‘sočutne vzgoje’ – najbrž so jo izumile mame, ki se zlahka, celo pri podkovanih in pozornih starših, izrodi v permisivno. Recimo tako, da se v prav vse odločitve, pa naj bodo še tako banalne, pristopa z možnostjo izražanja mnenj otrok (tudi o navodilih, ki jih morata oče in mama preprosto predati), možnostjo pogajanj in možnostjo “posvetovalnih referendumov”. Da ne bi razžalili in prizadeli nežne otroške duše.

Prošnje za mnenje in nenehna možnost odločanja

Otroke nenehno prosimo za mnenje in jim dajemo možnost odločanja – tudi o tem, kdaj bodo šli, recimo, spat. Tako oče in mama utrujena od vsakdana, od nenehnega prevažanja otrok na dejavnosti, koprneča drug po drugem, milo prosita “prestolonaslednike”, da bi se ju usmilili z odhodom v kopalnico in v posteljo.

In ko se končno le spravijo spat, morata onadva na kolena – pa ne v molitvi pred Boga – in pospraviti razdejanje tisoče zvlečenih igrač. Po tlaki pospravljanja in ko se vsake toliko še prikaže kakšna – na primer žejna glavica (seveda je treba veliko piti, ker drugače otrok lahko sredi noči dehidrira in umre), ko se je treba še stisniti k mami in se “polupčkati”, kot da se ne bomo videli sto let, … pa ni niti časa, niti volje in moči – za pogovor v dvoje ali za medsebojno ‘podarjanje v ljubezni’.

Tako delamo otroke, ki so – zavedajoč se svoje nesposobnosti za vodenje – zmedeni in negotovi.

Očetje, takoj tja, kamor spadate!

Očetje so moramo vrniti tja kamor spadamo. V družino. Iz služb, ki so sicer zahtevne in vedno bolj dolge, pa spet ne toliko – zahtevne in dolge – kot je odsotnosti. Iz svojih hobijev, iz medijev in drugih dejavnosti. Pravzaprav sužnosti.

Težko je biti avtoriteta, če te ni ‘tam’. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’, a ne v celoti. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’ in v celoti, pa ni podpore žene. Vse troje je pomembno. In za večino tega smo odgovorni možje. Tudi – dolgoročno – za podporo žene.

Je pa treba začeti s tem takoj, ko pripeljemo otroka iz porodnišnice – na kolenih pred Očetom (brez Njega ne moremo zmagati v tej bitki), v gradnji trdnega odnosa s svojo lepotico in s tem, da smo preprosto blizu svojim otrokom.

Članek je bil prvič objavljen na Časnik.si, spletni magazin z mero.

Foto: Unsplash, Danielle MacInnes

7 odgovorov
  1. Natti
    Natti says:

    “Očetje so moramo vrniti tja kamor spadamo. V družino. Iz služb, ki so sicer zahtevne in vedno bolj dolge, pa spet ne toliko – zahtevne in dolge – kot je odsotnosti. Iz svojih hobijev, iz medijev in drugih dejavnosti.”

    Aleš, današnji tempo je “povozil” tudi nekatere nas mame in nismo “tam”, kjer bi morale biti, ker nas je služba pritegnila “k sebi”… Hud dvorezen meč zahtevne službe, ki jih mame opravljamo s srcem, s strokovnim znanjem, a nas “posesajo” vase kot vrtinec.

    Odgovori
    • Aleš Čerin
      Aleš Čerin says:

      @Natti: Res je, pa ni treba, da je tako. Bog, nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti. Lahko zmolimo, razmislimo in postavimo prioritete. Da se – kako naj rečem – “iztisnemo iz vrtinca, ki nas sesa vase”. Danes sem malo pridigarski.

      Meni vedno to ni uspelo. Več “v živo”. Povabljena na kavo. Vse dobro.

      Odgovori
      • Natti
        Natti says:

        Samo za tiste moje prijateljice, ki ne hodijo v službo, se mi zdi, da lahko izpolnjujejo svoj poklic žene in matere v neki dovolj zadovoljujoči polnosti. Ostale zaposlene ženske, ki smo žene in mame, smo razpete med domom, službo ter med zahtevami in pričakovanjih okolja, v katerem živimo (še dobro, da smo se otresli ocenjevanja žensk po rožicah, ki ji krasijo hišo, saj vemo: “kakršne rož’ce, takšna punca,”…). Kot klic žejnega v puščavi so moje besede lahko rečem v imenu mnogih izmed nas v letih, ko nam že malo EMŠO nagaja, ko imamo napol odrasle otroke in direktorja/direktorico, ki zahteva vedno več. Da ne rečem, kakšne so obveze, če je ženska celo sama direktorica ali vodja. So sposobne med nami…

        Da, @Aleš, kot praviš, razločevanje duhov…

        Smo tudi zelo slabo razumljene v cerkvenem okolju, ki ne razume, da ne moremo imeti vse “v nulo” urejeno. Ostala opažanja in razmišljanja pa res bolje “v živo”. Hvala za povabilo.

      • Aleš Čerin
        Aleš Čerin says:

        @Natti: Vedno se da kaj spremeniti in izboljšati. Tudi v situacijah v kakršnih smo. In nikoli imeti pred seboj ideje, da je samo ‘popolno dovolj dobro’. Dovolj je, da smo samo dovolj dobri. Recimo starši. In da se izboljšujemo. Magari počasi.

        Potrošniška družba nas stalno sili k neki popolnosti, k zadovoljevanju želja, ki so tako visoko v oblakih, da jih niti teoretično ne moremo doseči. Če se zadovoljevanja takih želja lotimo, smo nezadovoljni. Stalno.

        Včasih pomaga kakšen premislek na realnih finančnih osnovah – s pomočjo suhih številk. Opazil sem, da ljudje sploh ne računajo, nimajo na primer svojega finančnega stanja pod kontrolo. Letos sva z ženo (in še en zakonski par) pripravljala (in smo tudi izvedli) seminar ‘Najin odnos do denarja’ (vključno z materialnim). Ugotovili smo, da se veliko zakoncev lovi okoli teme denarja in materialnega, da veliko zakoncev to področje nima urejeno, da jih to razdvaja, sploh ne vedo, kakšen je njun finančni tok (veliko jih ima pravzaprav vsak svoj finančni tok), nekateri neusmiljeno zapravljajo (včasih eden od zakoncev znatno bolj), … in se ženejo “za več”. Ne da bi imeli postavljene osnove. Obenem pa pozabljajo na prioritete. Ma “vse živo” … Je bilo zanimivo.

        Tole navajam, ker se nas veliko ujame v past nenehnih želja, ki deluje na takem principu, da nikoli ne more biti do konca uresničene, kar povzroča nezadovoljstvo, … ki pa se dobro trži. Ker ni nikoli dovolj zadovoljeno, vedno najdeš kaj kar je izboljšano. Če bi bazirali na jasni potrebi, če bi priznali “točko dovolj”, bi bila ta enkrat najdena, potreba zadovoljena in ne bi bilo nezadovoljstva.

        Kako malo govorimo o “točki dovolj”. Je pa to svetopisemski pojem. Poglej si tole: To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo. (2 Kor 9,6-8).

        Malo si me spodbudila k razmišljanju. Hvala.

      • Natti
        Natti says:

        Spodaj pričujoč članek si dovolim pripeti v tale pogovor. Opis realnega stanja v zdravstvu, v katerem v hudem tempu dela veliko število žena, mnoge med njimi mame. Na potrpežljivih in trpežnih, na plečih mnogih žensk stoji naše zdravstvo. Čedalje več moških se pragmatično ogne zahtevnega študija in še bolj zahtevnega in odgovornega poklica. Ni edini tak poklic, ki zahteva celega človeka, vem. Zato le v razmislek, kaj bi se zgodilo, če bi taki ljudje v službah dejali, da je dovolj. Če bi velik delež žena, ki skrbno in odgovorno delajo v zdravstvu naenkrat dejalo, da je dovolj in ostalo doma, kaj bi se zgodilo? Sistem bi se zrušil. Med zdravstvenimi delavci so gotovo tudi pragmatični, ki znajo potegniti črto med službo in prostim časom in se ognejo neplačanim naduram, ki si jih naberejo ob branju strokovnih člankov in razmišljanju o nekem problemu iz službe v prostem času, ki bi ga sicer namenili družini, a ga namenijo pacientom. Malo sem zašla iz osnovne tematike očetovstva, ki kljub vsem vzpodbudam z interneta in iz strokovne literture tako šepa, vem, a me je tvoj odgovor, Aleš, z omembo točke “dovolj” vzpodbudil, da pridenem drobec svojega doživljanja in razmišljanja.

        http://www.onaplus.si/ne-morem-vec-biti-tiho

  2. Natti
    Natti says:

    In še o očetovstvu. Se strinjam, da je bilo očetovstvo v starih časih kruto in nerazumevajoče do otrok in da postavljanje otrok v nerealno središče življenja družine, kjer očetje ubogajo te “otroške kralje”, kar se dogaja danes, tudi ni dobro. Strinjam se, da smo starši, tako očetje kot mame poklicani, da ob danem nam starševstvu iščemo duh časa in poskušamo najti znotraj tega modrost starševsta, ki je primerno za današnji svet in je za mnoge daleč od dela na njivi, je poln novosti, novih zahtev človeka, posledično novih poklicev in zahteva nenehno budnost. Službe so sedaj mnogokrat take, da si tam ali pa te ni. Prijatelj, oče petih otrok, žena brezposelna, “požre” razne “team buildinge”, srečanja sodelavcev ob prostih sobotah (sicer nima resnično prostih dni, saj mora biti za stranke po telefonu dosegljiv vsako, ampak res vsako uro dneva), ko bi sicer bil z družino. Tudi DV je moral zaradi tega že špricati. Ker je edini zaposlen v družini mora biti tam, mora “požreti” ta srečanja, sicer ga lahko odpustijo. Z lahkoto v njegovi službi odpuščajo. Krščansko gledano je odgovoren za družino, da prinese domov denar za svojih pet otrok. Taka je realnost mnogih očetov. Mnogi so odsotni od družine veliko več, kot bi si želeli, kot so si kdajkoli predstavljali, da bodo, ko so pred leti začeli ustvarjati svojo družino.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja