Teči križev pot (FOTO)

Preko Facebooka sem dobil vabilo na tekaški križev pot od Ljubljane (Dravlje) do Brezij. To pomeni kakih 60 km poti in okoli 3000 metrov vzpona. Sam sem se kar malo ustrašil dolge in naporne poti. Četudi je v vabilu pisalo, da bo tek relativno hiter (6 min/km), sem se odločil, da se pridružim. Samo za nekaj postaj, sem si rekel.

V Dravljah se nas je tako na deževno jutro zbralo kakih 20 tekačic in tekačev: mladi in tudi starejši. Še v cerkvi smo najprej v kratki tišini naše bodoče tekaško trpljenje namenili vsak za svoj namen in zmolili prvo postajo. Tek, še posebej na tako dolge proge, je na nek način trpljenje in tale tekaški križev pot je prava podoba trpljenja Jezusa Kristusa.

Pot

Pot nas je tekače vodila iz Dravelj na Toško čelo, na Katarino, v plundri smo se povzpeli na Svetega Jakoba in se po gozdnih poteh v snegu do gležnjev spustili v vas Sora, kjer so se nam pridružili novi tekači. Iz Sore smo pritekli do Škofje Loke do cerkvice na Suhi in od tam do Svetega duha, do sester Uršulink ni bilo več daleč. Pot smo od dežja in seveda od “švica” premočeni tekači nadaljevali do Crngroba, kar sicer ni bilo pretirano daleč, a se je marsikomu – meni že kar pošteno – poznalo okoli 32 pretečenih kilometrov. Klanec na Križno goro pa nas je vse prisilil “le” v hitro hojo.

Od Križne gore naprej proti Brezjam (Čepulje – Sveti Jošt – Besnica – Ljubno) je pot nadaljevalo še okoli 10 tekačic in tekačev, nekateri s(m)o odšli domov. Moje mišice so bile že precej “uboge”.  GPS zapis je pokazal, da sem pretekel 40 km in naredil 1245 m višinske razlike.

Ni tekmovanje, pač pa molitev in premišljevanje

Ta tek ni tekmovalne narave, teče se lepo zbrano v skupini, s hitrostjo okoli 6 minut na kilometer. Na posameznih postajah smo se okrepčali s hrano in tekočino, zmolili in nadaljevali pot. Sam sem med potjo premišljeval o trpljenju Našega Gospoda, pa o pomenu trpljenja in kaj je to, kar me žene na take – gledano s človeškimi očmi – neumnosti. Morda priprava na kakšno izkušnjo trpljenja, ki me čaka v prihodnosti?

Tudi tokrat se nisem mogel ogniti misli na besede svetega Pavla: “Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.” 2 Tim 4, 7, o katerih sem premišljeval že enkrat na Ljubljanskem maratonu.

Zahvala zakoncema Cvirn

Tek organizirata zakonca – tekača Tadej in Monika Cvirn (in ekipa Žive vode), ki sta idejo prvič v prakso prenesla leta 2011. Od takrat se teku pridružuje vedno več tekačev, tudi nekaj kolesarjev.

Takole odgovarjata zakonca Cvirn v intervjuju za enega od časopisov na vprašanje, če tek prinaša kakšne posebne milosti: “Tek še posebej daljši tek je za naju z ženo (upam da vsaj malo tudi za najine otroke) osebno srečanje z Bogom. Je čas za molitev in čas, ko se umakneva od vsakdanjih skrbi in obveznosti. Tek je duhovna in telesna katarza. Čas za tišino in hvaležnost. Čas, ko se sreča zemeljsko z duhovnim in lepota s trpljenjem. Trenutek, ki ga vsak tekač doživi po svoje, na enkraten in neponovljiv način. Vsak tek, vsak korak in vsak gib telesa je unikaten. So pa nekatere stvari nam vsem skupne in ena od teh je ljubezen. Velikonočni prazniki naju vsako leto popeljejo v to za človeka nedojemljivo skrivnost. Ob križu začutimo svojo majhnost in krhkost, ki se preko velikonočnega jutra prelije v eno samo slavljenje Gospoda. Tako velikonočno tridnevje doživljam pri slehernem maratonu in seveda še posebej pri tekaškem križevem potu, ko se v družbi tekačev, kot ena velika družina, podamo na dolgo pot, preko velikega petka, ob znojenju in razmišljanju o smiselnosti svojega početja, skozi veliko soboto, ko se telo umiri in prepusti ritmu stvarstva, do velike noči, ko se približujemo zadnjim postajam in takrat sleherni med nami doživlja nepopisno veselje. Takrat začutimo, da je vse skupaj le imelo smisel. Vsak posameznik, ki se udeleži teka gre pri tem skozi svojo lastno izkušnjo, tako kot mora sleherni od nas iti skozi svoj lastni križev pot do velike noči. Na tej poti pa seveda nismo nikoli sami.”

Se zelo strinjam z zakoncema Cvirn in se jima zahvaljujem za milostno izkušnjo pravega, z vsakim kilometrom bolj avtohtonega križevega pota.

Foto: Aleš Čerin, Tadej Cvirn