Tomaž Humar nas spobuja k sajenju rož in krašenju duše
V četrtek sem objavil na Twitterju: “Vse dobro želim Tomažu Humarju v Himalaji. Morda pa le še ni vse prepozno …”. Žal je bilo prepozno. Tomaž kljub svoji moči, zaupanju in nadčloveškim lastnostim tokrat ni zdržal. Naj počiva v miru, njegovim svojcem pa izrekam iskreno sožalje.
Tomaž je hodil tam, kjer mi ne hodimo
Tomaž je človek, ki je hodil tam, kjer mi ne hodimo, je odkrival lepoto “nekoristnega sveta”, ki ga mi lahko samo slutimo, je rinil “na globoko” (pravzapav na visoko), kamor si mi ne upamo. Tomaž je iskal Presežno kot mnogi iščejo, a on je iskal vedno znova in znova, v najtrših razmerah visokih hribov, tam kjer je “pot ozka“, tam kjer je težko, tam kjer se človek gotovo sreča s svojimi mejami. Prepričan sem, da je našel … Presežno namreč.
Nekateri pač iščejo samo v varnih kotičkih, tam kjer ni napora, v postlanih foteljih toplih dnevnih sob, na širokih, varnih in prostornih poteh (»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« Mt 7, 13-14).
Biti junak med Slovenci
Slovenci smo prav neverjeten narod, ne verjamemo v svoje junake, še več ne maramo svojih junakov. Vsako junaštvo poskušamo takoj izničiti, omalovaževati, po junakih pa zlivati gnojnico in zavist. No ne bom posploševal kar na cel narod, je pa neverjetno veliko “klenih” Slovencev, ki se anonimno seveda oglašajo kot skrbniki Tomaževe duševnost (“Pošljite mu psihijatra in karto za Hrastovec ali Idrijo.”) ali pa varuhi državnega proračuna (“to pa stane kar precej reševanje!!! kako je šel gor zdaj naj gre enako dol!!! če smo mi v težavah nam gdo pomaga???) Vir: Siol.net Vprašanja v smislu “kdo bo vsa ta reševanja plačal” so tokrat še posebej nesramna (poslednje reševanje je po poročanju RTV Slovenija plačal Tomaž sam).
Lahko je v času reševanja Človeka (ja ljudje, Človeka imamo pred seboj, ne samo davkoplačevalca) na internetnih straneh, v varnem in toplem zavetju svojih internetnih kotičkov tekmovati kdo bo rekel kakšno bolj bolečo na račun Tomaža. Iz vsega tega veje (pri Slovencih tako čislana) zavist v slogu “če jaz ne morem dvigniti svoje riti več kot do Šmarne gore, no za nekatere do vrha Triglava”, je nihče ne sme. Nihče ne sme “štrleti” ven. Človek je po svoji naravi presežno bitje, je povezan v mrežo soljudi, pa vendar vsakdo od nas “štrli” ven. Tomaž je zelo “štrlel” in velikokrat je “štrlel”.
Med svojimi najljubšimi citati imam tole Tomaževo misel: “Zato zasadi svoj vrt in okrasi svojo dušo, namesto da čakaš, da ti nekdo drug prinese rože.” Tomaž ni čakal, še nas je spodbujal k sajenju rož in krašenju duše. Hvala.
Foto: Wikipedia
Eno boljših blogerskih razmišljanj ob tem dogodku! Res je, Slovenci ne maramo svojih junakov. So uvoženi “boljši”. Šele ko naši umrejo, postanejo nekaj vredni.
Aleš, hvala, da si napisal tako lep prispevek.
Žalostno je, da Humarju tokrat ni uspelo, tako kot mu je že večkrat v življenju. Smrt človeka je boleča, četudi ga osebno ne poznaš.
Še bolj žalostno pa je, da se v takšnih trenutkih pokaže značaj ljudi, ki ne zmorejo človeškega sočutja, temveč zlivajo na forume gnojnico, katerih pravi vir so njihove življenske frustracije. Vsak človek, ki si upa tvegati, ve, da je pot do uspeha tlakovana s številnimi neuspehi. Toda uspe le tisti, ki si upa tvegati. Pri nas so neuspehi očitno na splošno nesprejeti, nekaj, česar bi se morali sramovati. Zato se rojevajo zafrustriranci, ki zavetju anonimnosti pišejo stvari, za katere jih je lahko samo sram.
@Agapetos, Sabina: Hvala. Ljudje kot Tomaž nas navdihujejo k Presežnemu in ko oddidejo občutimo bolečino in praznino. Tolaži nas misel, da so že Tam.
Ja, mislim, da sta si res po tem oba podobna. Tudi Janez je bil človek, ki je šel na globoko in zato v ekstremnih razmerah, ko sta bila na preizkušnji njegova moč in vzdržljivost, iskal Presežno.
Verjamem, da sta skupaj in da imata dosti skupnih trenutkov in vrednot za podoživljanje …
lp
A daughter of Eve
Hvala za tako lep zapis!
Tudi mene zelo prizadenejo grdi jeziki – sploh pa sem gotova, da dostikrat ljudje samo govorijo in govorijo – ko jim je škoda denarja (kot da ne gre mnogo denarja kar nekam, res kar nekam), ko se zgražajo in še kaj brez vsakega občutka za bližnje …
Mislim, da če človek ne zna biti vsaj malo strpnejši, bi bil lahko vsaj tiho.
Želim vse dobro! 🙂
Iz človeka vedno znova “buta” njegova vsebina. Iz silnih osebnosti prihajajo dejanja in besede, ki navdihujejo. Kolikor bolj naporno, intenzivno živij/mo, toliko bolj.
Iz ljudi, ki se ne očiščujejo z napori, pa usmrajenost in iskanje izgovorov za svojo mrtvoudnost, pritlehnost njihovih misli, besed, dejanj . . . .
Drznil sem si /v drugem odstavku/ govoriti v tretji osebi množine. Svojo komodnost priznavam, a kvalitetne norce spoštujem, občudujem !
@Turdus. Dobro si to rekel “ljudje, ki se ne očiščujejo napori”. Ja, prav očiščevati se je treba z napori. Takimi in drugačnimi.
Bil je velik človek,a gora je bila večja, zato počivaj v miru TOMAŽ. A v nas ostaja spomin na velikega človeka. Vsak najde nekje svoj mir,ti si ga tam, kjer si bil najraje!
V obdobju med vrhunci alpinističnih uspehov se je Tomaž rad odzval tudi mojemu povabilu in nas obiskal.
Dobro se spominjam, da so ljudje do zadnjega kotička napolniki veliko dvorano v Notranjih Goricah v Občini Brezovica, saj je bil Tomaž vedno zanimiv gost za vse generacije in še zlasti za mlade.
Na preprost in vsem razumljiv način je znal skori bogate življenjske izkušnje predstaviti tako odvisnost človeka od Stvarstva kot tudi nujnost aktivnega sodelovanja vsakega človeka v načrtu Stvarstva.
Od Tomaževem prehodu v novo življenje, sem se torej spomnil tudi njegovega povabila, da vsak človek odkriva in vedno naprej razvija lastne talente tako, da to koristi tudiu celotni družbi.
Torej mi tudi zaradi njegovih tovrstnih srečanj ostaja v trajnem lepem spominu.
Njegovim pa želim obilo miru in voščim iskreno spoožalje.
Aleš, krasno razmišljanje. Tomaž je vedno iskal nekaj več – v sebi in v alpinizmu. Gore so mu bile navdih, plezanje življenje.
Kaj bi brez takšnih ljudi kot je Tomaž?
Najbrž bi bili še vedno v jamah!
Vsi skupaj se ga spominjajmo po dobrem.
Slovenci smo lahko PONOSNI nanj.
@Drago, Matjaž: Hvala za vajin komentar.