VW blagovna znamka deluje tudi v kriznih časih
Takole pravi italijanski filozof Umberto Galimberti v intervjuju o kulturnem vplivu Amerike na našo kulturo:
“Mislim, da je ameriški model skvaril evropsko kulturo. Temelji na potrošništvu, potrošništvo pa je ena od oblik nihilizma. Vse se mora končati v niču. Čeprav avto še dobro vozi, ga je treba zamenjati in kupiti novega. Če se vam pokvari hladilnik, ugotovite, da nadomestni del stane več kot ves hladilnik. Roka uporabnosti nimajo samo živila, ampak vsi izdelki. Tako izgubljamo odnos do stvari, ne navežemo se nanje. Vse postane nepomembno, saj je vse ena sama konfekcija.”
Prijatelj Ivan Hudobivnik, ki je že sodeloval na tem blogu, je o tem razmišljal, povezal z izkušnjo s svojimi znanci in močjo blagovnih znamk, ki očitno delujejo tudi v teh kriznih časih:
“V teh kriznih časih sta se moja znanca nenadoma odločila, da bosta kupila nov avto. Njun stari avto, ki je kljub 10 letom in prevoženim 80.000 km še odlično ohranjen, bi jima brez težav služil še nekaj let. Denarja za nov avto sploh nista imela in sta tako kot večina Slovencev, vzela kredit. Za njun stari avto sta dobila zanemarljivo vsoto denarja. Sprašujem se, kje pravzaprav tiči glavni razlog za zamenjavo avtomobila, ki te še varno vozi iz točke A do točke B?
Iz pogovora z njima sem ugotovil, da je bila pri odločitvi za nov avto, namesto racionalne odločitve (npr.: stari avto ni več uporaben, preveč stroškov s popravili, ni več primerne varnosti) pravzaprav odločilnega pomena blagovna znamka. Stari avto ni bil prave blagovne znamke, saj na njem ni bilo znaka VW, ki je v Sloveniji še posebej čislan.
Znanca, ki se v teh kriznih časih očitno sploh ne “obmetavata” z denarjem, poleg neracionalnosti kažeta svojo že skoraj bolestno zaljubljenost v VW (kot znamko) in to tako očitno, da z njo zastrupljata še svoje otroke. Otroci pa srkajo naše zglede in jih kot model obnašanja prenašajo v bodoče odločitve v vsakdanjem življenju.
Dvojna škoda: neracionalno odtekanje življenjske energije, kar nesmiselno zapravljanje denarja pravzprav je in še slab zgled za otroke. Pa bo šla paradigma neracionalnosti in čaščenja blagovnih znamk naprej v naslednjo generacijo. Ali sem morda preveč črnogled?”
lep tale članek, sam tudi mislim in živim tako. Tudi zato, ker sem med tistimi ljudmi, ki se na stvari tudi navežejo. In ne prenašam tega, da ljudje mečejo v smeti predmete, ki so še dobri in uporabni.
Kar srce me boli zaradi tega. Še bolj pa zaradi ugotovitve, da je bil odvržen predmet večkrat veliko boljši od novega. Sam pomislimo na
pohištvo. Hšo sem si uredila s starim omarami in pohištvom. Prevdvsem zato, ker mi je všeč, ker je tako pohištvo kvalitetno in izdelano iz masivnega lesa. Nekaj sem ga našla v odpadu (na žalost malo), in sem ga sama prebarvala, nekaj sem ga dobila v
dar s pomočjo oglasnikov, nekaj sem ga kupila, pa ni bilo tako drago kot novo, pa še vedno v modi bo. Zanimivo je, da so največkrat najrevnejši tisti, ki staro pohištvo vozijo na kosovne,
da kupujejo poceni in grdo iverko. Potem jim je žal. Tedaj, ko se jim
blazno poceni omara z Ikeje podere že ko vanjo naložijo nekaj težjega, tedaj, ko novo ceneno pohištvo že po nekaj letih postane
za v koš. Njihovo staro spalnico, pa je medtem v starinarni kupil
kak Italijan ali Ljubjančan za drag denar in se z njo postavlja pred
prijatelji.
Z avtomobili pa je itak groza. Tu gre za tako potrošniško mrzlico in ponašanje, da bi se za glavo prijela. Moja škodica stopa v šestnajsto leto, pa je ko mladenka. To je moj avto, v tolikih letih mi
je postal podoben, dobršen del mojega življenja si deliva, s seboj
nosi lepe in grde spomine, pa še moj oče, ki ga na žalost ni več tu,
ga je izbral. In jaz ga ne dam, dokler gre ga ne dam.
Prijateljica mi je rekla, da je avto ( čist dober je bil, pa okoli 60.000km) zamenjala, ker je to pomembno, ker se z avtom drugim predstaviš, ker ne ve, kaj bi ljudje mislili o njej, če bi se s starim avtom vozila nokoli. Jaz ne vem, kaj mislijo ljudje o meni. Moja stara
rdeča škodica ima čisto simpatičen videz, pa tudi odraža moj stil življenja. No, upam, da se ne samo zgražajo, kako star avto vozim, ampak ob tem tudi pomislijo, zakaj taka izbira. No, pa vsaj drugačna
sem, tudi v tem, od mase, ki živi, da kupuje. Od tiste mase, ki se zadnji mesec, vsako soboto, nedeljo ali praznik, ko nora vozi k novi Ikeji v Vilešu. Jaz s svojo škodico pa drvim v nasprotno smer, soncu,
gozdovom in svobodi naproti.
@Suzana: Hvala za tole izčrpno in zanimivo razmišljanje. Z vsem se strinjam, samo s tem ne, da se človek naveže na stvari. Sam se navežem samo na ljudi, pa še to ni dobro preveč, da jih ne dušimo. Še na kraje in pokrajine se ne želim navezati.
Je pa res, da ločujem navezanost na stvari, kraje, pokrajine, … in odnos do stvari, krajev, pokrajin…
Vse lepo in oglasite se še kaj.
Aleš, še en zelo zanimiv prispevek.
Lani sem menjala avto, zato ker prejšnjega nisem več mogla vzdrževati. Prej sem imela Focusa, zdaj imam Cliota. Sem imela kar nekaj težav pri zamenjavi, zaradi občutka, da sem “luzer”, ker si ne morem privoščiti dobrega avtomobila.
Saj vem, zveni zelo smešno. Razumsko vem, da je to bedarija, ampak če živiš v družbi, ker veljaš toliko, kolikor imaš, se moraš kar malo potruditi, da ne podležeš takšni miselnosti.
VW pa sploh ni tako dobra znamka. Moji starši ga imajo in imajo kar nekaj težav, mož pa je imel prej s Passatom tudi precej težav.
Sploh pa danes prevladuje potrošniška ideologija. Žalostno pa je to, da se starih stvari ne splača popravljati, zato ker so nove tako poceni. Prvič zato, ker so delo in rezervni deli predragi. Drugič pa zato, ker podjetja ne plačujejo stroškov prekomerne izrabe naravnih virov in onesnaževanja. Ta dolg bo doletel naše zanamce.
@Sabina: Hvala. Odlično si zadela miselnost “če živiš v družbi, ker veljaš toliko, kolikor imaš”, ki pa se ji lahko izogneš in ti si že nakazal pot: se moraš kar malo potruditi, da ne podležeš.
Ti si to zmogla, ker vidiš večjo sliko, ker veš, da je še kaj pomembnejšega na svetu, kot stroji, ki so samo prevozna sredstva. Mi smo jim dali še druge funkcije, ki pa jih ne morejo zadovoljiti in jih postavljamo pred odnose med nami samimi in s Presežnim. Malikovanje.
Se ne splača popravljati je resnično papagajsko ponavljanje serviserjev in trgovcev – namerno povzročeno s močno pretirano ceno rezervnih delov. Včasih se temu lahko izognemo, če samo malo preračunamo, ker včasih mojstri tudi zavajajo.
Ja, res krademo bodočim generacijam. Sprijeno in nemoralno. Ne gre samo za vire, pač pa ogrožamo že osnovne dobrine: vodo, zrak, obdelovalno zemljo.
Ja, še jaz bi nekaj dodala. No, saj imaš prav Aleš, samo moja navezanost na stvari je dejansko navezanost na osebe, stvari nas spremljajo skozi življenje. Moj avto me spominja na to, kako mi je tata, ki je že bolehal za rakom, s toliko ljubeznijo izbral rdečega in
razlagal, da bel avto ni zame, da mu je ta zame všeč. Še sedaj ga vidim, kako z ljubeznijo gleda škodico, ki je zame. To bo za vedno
zadnji avto, ki sva ga izbrala z očetom……..
No, pa sem hotela nekaj drugega reč, glede rezervnih delov. To je poceni govoričenje, največkrat, zavajanje, da stanejo več kot novo.
Ko se mi je pokvaril fotoaparat, so vsi rekli, naj ga odvržem, ker je
nov itak poceni. Ta itak poceni je bilo 399 evrov, več kot polovica plače. No, pa sem ga dala popravit, vsi so mi smejali, mene to ne
moti, sploh me ne zanima, kaj drugi mislijo o meni. Vsak človek je
celota zase, jaz sem drugačna, ker sem jaz, edino, kar hočem, je
da sem v življenju poštena, prijazna do soljudi. In da me ljudje cenijo za to. Za mnenje tistih, ki me sodijo pa avtomobilu, pa verjemite ali ne, mi ni čisto nič mar, še na smeh mi gre. Seveda
moraš, da prideš do tega, prehodit določeno pot, izkušnje moraš imeti za sabo in razmeti moraš življenje. Pri dvajsetih sem bila tudi
jaz manj samozavestna.
No, fotoaparat sem popravila za 100 evrov, pa so zamenjali vso
eletroniko notri in spomin, tako da je starega ostala samo škatla.
In je ko nov. No, prihranila sem 299 evrov, meni je to ogromno, pa
naj mi kdo reče, da to ni veliko!!!!!!