V oddaji Sveto in svet o moških – priprava

Všeč mi je, ko se voditelj dobro pripravi in dobro je, če se pripraviš na snemanje. Saj potem nikoli ni tako kot si je voditelj zamislil in nikoli ne moreš tako lepo povedati kot si pripravil. A priprava je pomembna. Hvala Peter Perše za dobra vprašanja in za odlično vodenje oddaje.

Voditelj oddaje je Peter Perše, v studiu smo pa bili jezuit p. Viljem Lovše, ustanovitelj skupin za moške ter voditelj odmikov za moške, psiholog dr. Andrej Perko, Dušan Mikuš, mož in oče, ki je letos na veliko noč končal že svoj tretji program za može, imenovan Exodus 90 in jaz kot organizator moških pohodov in odmikov za moške v divjini v Družini in Življenju.

Objavljam – z dovoljenjem – vprašanja voditelja Petra Peršeta in odgovore kot sem jih zapisal pred oddajo.

Na sporedu 19. aprila 2023 ob 22.40 na TV SLO 1 (pogovor najdete v arhivu). 

1. Kako si zaznal potrebo po tem, da potrebujejo možje, ko gre za duhovnost, drugačen pristop? Kje si dobil navdih in v kateri smeri si začel iskati odgovore primerne možem?

Iz izkušnje. Oče me je, ko sem bil v zgodnjih najstniških letih, vodil na dolge poti. Na primer, peš smo šli (še sestra je šla zraven) iz Ljubljane na Triglav. Več let zapovrstjo – vedno po drugih poteh. Enkrat smo hodili celo 8 dni; prehodili smo cele Kamniške Alpe, del Karavank – preko Storžiča in Begunjščice, da smo se iz Krme povzpeli na Triglav. Res lepa izkušnja dolge hoje in lepa izkušnja očeta.

Tudi s svojimi otroki sem delal tako. In še vedno gremo na dolgo pot; sedaj že z odraslima sinovoma (recimo tole smo s sinovoma prehodili lansko leto: Roška pešpot: Čista gozdna divjina).

Pred mnogimi leti sem bil na duhovnih vajah pri p. Viliju Lovšetu, na Odmiku za moške pri Svetem Jožefu v Ljubljani. Bilo je odlično, veliko smo se pogovarjali o pomembnih temah, a meni je nekaj manjkalo: akcija, manjkal je “švic”, napor, bolečine v mišicah, v ramah, negotovost, … Se mi zdi, da to možje potrebujemo, da moški moramo pasti na “rit”, da lahko pogledamo navzgor – k Bogu. Viliju sem predlagal, da bi organizirala Odmik za moške v divjini, pa sva kar določila termin odmika in že naslednje leto (2016) smo šli (članek o tem odmiku – poglej si tudi zanimive fotografije).

Udeleženci prvega Odmika za moške v divjini (Iška vas – Ilirska Bistrica) na vrhu Snežnika 21.6.2016

Enodnevni moški pohodi pa so se rodili iz izkušnje po levkemiji, ko sem po bolezni po nasvetu hematologinje začel hoditi, da bi spet pridobil kondicijo. Najprej sem lahko hodil čisto kratke poti (nekaj km), potem vedno daljše, sčasoma tudi zelo dolge (40 km).

Poklicali so me možje iz Novega mesta, če bi šel enkrat na dolgo pot z njihovo skupino za moške. Pa smo se zmenili in šli od “Jožefa do Jožefa” – iz Ljubljane do Ivančne Gorice. Od takrat hodimo v okviru Družine in Življenja vsak mesec (dodajam po snemanju: poročilo prijatelja Miha o moških pohodih).

2. Tvoja izkušnja z možmi je povezana z moškimi pohodi in odmiki za moške v divjini. Kaj ima moški “švic” opraviti z duhovnostjo?

Moški potrebujemo pot, dolgo in naporno, na kateri pride do “švicanja”, utrujenosti, bolečin, žeje, nepredvidljivosti, včasih pridemo prav do meja zmogljivosti katerega od mož … da se začnemo obračati k Bogu, da začnemo Boga jemati zares in začnemo živeti iz globine srca.

Pet-dnevni odmiki za moške v divjini in tudi dnevni moški pohodi so taki, da so telesno in psihično zahtevni (=bolečina dolge poti pripravi – kot pravi moj prijatelj Jože – “rodovitno zemljo”, v katero pade Beseda Svetega pisma, molitev, … in lahko obrodi sad), da ni vse v naprej pripravljeno – negotovost (=iskanje zaupanja v Boga), z močno vlogo voditelja (=ni demokracije), ki može pripravi do ponižne drže, kar vodi do poslušnosti in ubogljivosti – Bogu seveda. In še tole: na pot gremo v vsakem vremenu. (=vse kar Bog ponudi je dobro). Pogosto je slabo vreme, a le redko kdo, ki je prijavljen, odpove.

Na poti molimo, beremo Božjo besedo, jo poglabljamo, se o njej pogovarjamo, delimo izkušnje, … , obhajamo Svete maše, je možnost za spoved.

Če koga zanima letošnji 5-dnevni Odmiki za moške v divjini:

3. Kam pridejo možje v duhovnem smislu, ko gredo iz cone udobja, kaj opažate na odmikih v divjini? Kaj vse zasužnjuje sodobne može?

Možje na dolgi poti pridejo do zavedanja kje so – v odnosu do Boga, do žene, do otrok, … in kakšna je pot (Jaz sem pot, resnica in življenje. (Jn 14,6)). Mnogi poročajo kako so z Božjo pomočjo kaj spremenili v življenju, kako so recimo prenehali s pornografijo, se zbližali z ženo, otroki, … tudi to, da so nehali kaditi, postali bolj fit, začeli moliti, …

Na dolgi celodnevni poti so tri ali štiri kateheze na neko temo (trenutno obravnavamo moške skušnjave – nečistost, pohlep do denarja/materialnega, napuh, zloraba moči, …).

Na dolgih poteh možje najdejo dovolj časa za osebno razmišljanje in molitev v tišini za najbližje – ženo, otroke, starše, tudi za Cerkev in državo Slovenijo. Na poti si podelimo izkušnje – pot/skupna izkušnja nekako pripravi do odkritosti. Kako lepo je opazovati može, ki stopajo v parih in se menijo med seboj o Bogu, o stiskah!

Se mi zdi, da možje po pohodih začnemo jemati Boga bolj zares.

En od mož je povedal: “Gre za to, da se sam vedno bolj zavedam, kako malo stvari v resnici držim v svojih rokah in da se učim sebe in najbližje izročati Gospodu. Sedaj mi ni težko priznati, da ima moja žena nepopolnega moža in otroci nepopolnega očeta, kar mi je šlo prej vedno težko z jezika.”

“Vem, da nas poti, ki jih prehodimo skupaj, vodijo v Božjo bližino. Naju z ženo so približale tudi DiŽu, začela sva hoditi skupaj z Božjo besedo, pred kratkim sva doživela resnično nepozabne trenutke za naju …”

Pogovor z voditeljem Odmika za moške v divjini Marjanom Čatrom na spletnem portalu Aleteia.si.

4. Kam nas vodijo ti programi (“bildajo” naš ego ali nas odpirajo za delovanje Svetega Duha)? Kaj doživljajo moški, ki se upajo srečati sami s sabo, z drugimi brati in končno z Bogom?

Ti programi so nekako povezani z iniciacijo moškega, ki je v današnjem svetu prevladovanja feminilnega skoraj ni več. Iniciacija pa je vedno povezana:

  • z naporom: Življenje je naporno – dolgotrajna hoja, žulji, bolečine v mišicah, …
  • z izkušnjo umrljivosti, kar je povezano s težavami, z negotovostjo spanja na prostem, (za fante) z odmikom od zaščitniške mame,
  • s ponižnostjo: Morda ima pa kdo drug tudi kaj prav in se ne vrti vse okoli mojega popka, Bog ima pa vedno prav (Star pregovor pravi: “Bog je rekel, jaz verjamem in s tem je stvar rešena.” Bolje bi bilo reči: “Bog je to rekel in s tem je stvar rešena, ne glede na to, ali verjamem ali ne.”),
  • z izgubo nadzora: Na poti se pustiš voditi voditelju, se učiš zaupati voditelju, ki prevzema odgovornost za odločitve. Da spoznamo, da je Bog tisti, ki nadzoruje in vodi svet.
  • z zavedanjem da ne gre zate: Da se učimo živeti za druge – za lepotico – ženo, za otroke, da naj bo tvoja drža in tvoje ravnanje v družini, drža služečega voditelja kot je naš odrešenik Jezus Kristus, ki je dal za nas svoje življenje.

Vse to nas pripravlja na realnost življenja, ki je težko, pripravlja nas na to, da naj moški vzdržimo – telesne in duševne pritiske današnjega časa, obenem pa naj bomo v stalnem odnosu z Bogom.

Vse to pomaga graditi može, ki ostanejo v družinah (gradi fante, ki se bodo poročili) ne glede na stiske, ki so in ki pridejo, može, ki nas viharji življenja lahko zamajejo, a ne podrejo, može, ki se ne umaknejo iz življenja “v bubice”.

Na dolgi poti, ko hodimo skupaj – v Božji besedi in molitvi se to (iniciacija) zgodi skoraj avtomatsko. Poleg tega pa pride do spoznanja, da v stiskah nisi sam – imaš brate, ki zate molijo, se lahko obrneš na njih po (tudi trdo) besedo, imaš dobrega Boga, ki te uči, varuje in tolaži.

Trudimo se biti boljši možje, očetje in sinovi.

5. Kako fante uvesti v duhovnost, ki jih bo vodila da odrastejo v duhovno zrele osebnosti (vloga očeta in iniciacija)?

S fanti imam manj izkušenj. Še največ jih imam s svojima fantoma, sedaj sta že moža, ko smo hodili večdnevne poti.

Oče mora fante poslati ven iz družine, v svet, ki je lep, a tudi nevaren in poln presenečenje. Obenem pa mora oče poskrbeti, da si fant do odhoda v svet “zgradi mišice” na telesnem, duševnem in duhovnem področju.

Mladenič mora “na svojem mesu” doživeti , da je ranljiv, da je na tem svetu tudi bolečina – treba ga je pripeljati prav do meja zmogljivosti, do zavedanja da ne drži vsega v svojih rokah, doživeti mora – prav telesno, skoraj zakramentalno – da zmore: telesno, duševno in duhovno, in da v stiski ni sam, pač pa se vedno lahko obrne na Boga – Vsemogočnega. Na taki poti se to zgodi brez besed. Preprosto zato, ker smo skupaj na težki poti.

Obenem pa naj fant dobi potrditev, da zmore, tudi od svojega očeta, pogosto in za realne stvari. V to može spodbujamo.

Se spomnim mladega fanta na lanskem pohodu, ko smo do večera hodili že kakih 10 ur, okoli 30 km z veliko vzponov. Pristopil je v temi k meni in rekel, da ne more več …

OPOMBA: Povezave na strani sem dodal kasneje, po snemanju.

Foto: Aleš Čerin

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja