Spomnim se moje Ukrajine, jokam z njo in molim zanjo (FOTO)

Poslovna pot me je v časih med letoma 2006 in 2008  zanesla v Ukrajino, natančneje v Kijiv. V dveh velikih farmacevtskih podjetjih sem sodeloval pri postavljanju in optimiziranju sistema vodenja kakovosti v analitskih laboratorijih. 

Spomnim se, ko sem prvič prišel na kijivsko letališče Borispil, so bili tam z avtomatskimi puškami oboroženi policisti. Čuden občutek. Ko sem redno prihajal tja, jih je bilo vse manj. V dveh letih so izginili. Tega sem bil vesel.

Spomnim se, kako lepo so me v laboratorijih sprejeli in kako lepo smo sodelovali – polni so bili zagona, polni radovednosti. Za svetovalca je nekaj najlepšega, če so tisti, ki jim svetuješ, zagreti, radovedni in da želijo delati drugače, bolje.

Spomnim se, da so me vodje laboratorijev totalno “izcuzali”. Na razpolago sem jim bil – tisti teden ko sem od ponedeljka do petka delal pri njih – po cele dneve. Pozno popoldne so me pripeljali v hotel, kjer sem se stuširal in že so prišli pome, da so me peljali na kakšno večerjo v imenitno restavracijo z živo klasično glasbo (recimo klavir in kitara) in odlično hrano. Med večerjo smo sicer spet “vrteli” poslovne reči, a vse to mi je bilo v veselje, ker so Ukrajinci kazali toliko zagona.

Pravoslavna cerkev zjutraj Foto: Aleš Čerin

Spomnim se, da je beseda nanesla tudi na njihovo kulturo (peljali so me tudi na balet – vrhunsko!), pa tudi na njihove odnose z “matjuško Rusijo”. Odnosi so se mi takrat zdeli zgledni. Recimo na poslovnih sestankih so sočasno govorili rusko in ukrajinsko. Sam v začetku sploh nisem opazil, da sta dva jezika. Napetosti med Rusi in Ukrajinci nisem opazil.

Spomnim se, da sem bil na Trgu neodvisnosti (Майдан Незалежності), ko so na njem vihrale oranžne zastave. In videl iskre upanja na evropsko prihodnost Ukrajine, ki pa se je takrat spridila z zastrupitvijo predsedniškega kandidata Viktorja Juščenka.

Oranžna revolucija Kijiv 2006 Foto: Aleš Čerin

Spomnim se, da sta me eno nedeljo moji gostiteljici iz laboratorija peljali na praznovanje pomladi, na nekakšno praznovanje ukrajinskega zelenega jurija. Peljali smo se v nabitem, razrukanem  avtu kakih 30 km iz Kijiva in se sprehodili še nekaj kilometrov do velikega travnika. Tam je bilo na tisoče ljudi, pelo se je narodne pesmi, plesalo narodne plese, starejše ženske so bile v pisanih narodnih nošah.

Prihod na praznovanje Foto: Aleš Čerin

Mlade deklice godne za možitev – pa tudi majhne punčke ter stare “babuške” – so si spletale vence iz poljskega cvetja in jih metale v vodo, da bi se pojavil kakšen mladenič. Potem so se družine posedle po tleh in iz košar so se delile domače dobrote. Veliko lepega, mnogo pristnega veselja, obilo preprostega in domačega.

Punčke na spodnjih fotografijah so sedaj stare okoli 20 let. Bog vedi kakšna prihodnost jih čaka.

Mlada punčka z vencem leta 2006 Foto: Aleš Čerin

Mlada deklica z vencem leta 2006 Foto: Aleš Čerin

Dekle s fantom 2006 Foto: Aleš Čerin

“Babuške” v narodnih nošah so se hotele slikati z menoj 🙂 Foto: Svetlana Kravčuk

Spomnim se, da sta me gostiteljici peljali po Kijivu, mi razkazovali znamenitosti, cerkve in samostane. Pa tudi pomnik holodomoru (Holodomor ali slovensko gladomor (ukrajinsko Голодомор, dobesedno pomor od lakote) je bila velika, množična, s strani vodstva KPSZ in vlade SZ namenoma organizirana lakota v letih 1932–1933, ki je terjala življenja več milijonov[1] prebivalcev Ukrajinske socialistične sovjetske republike. Vir Wikipedija).

Več o holodomoru na Portalu Plus v članku iz leta 2018: 85 let Velike lakote v Ukrajini: Nepriznavanje “holodomora” je enako nemoralno kot zanikanje holokavsta

Samostan v Kijivu Foto: Aleš Čerin

Spomnim se, ko sem kakšno popoldne hodil po Kijivu in opazoval kako se mesto razvija in se gradijo nova stanovanja. Žal so delali slabo, nekakovostno, infrastruktura v komaj zgrajenih naseljih se je že krušila. Se mi je zdela velika škoda. A tako so bili navajeni delati po desetletjih komunizma.

Nov predel mesta. Lepo, a slabo narejeno. Posledice desetletij komunizma. Foto: Aleš Čerin

Spomnim se, da sem enkrat prejel v dar bogato ilustrirano zbirko pesmi Tarasa Ševčenka, sodobnika našega Prešerna Podaril sem jo enemu največjih poznavalcev Ukrajine in enem najbolj zvestih prijateljev Ukrajine v Sloveniji – Alešu Mavru. Ki jo je gotovo lahko prebral kar v originalu.

Spomnim se, da sem se kasneje še enkrat z gospodarsko delegacijo in s predsednikom vlade Janezom Janšo (tudi on je šel z nami na istem letalu) in se tam srečal z ukrajinskimi gospodarstveniki. Nekako brez uspeha, pa vendar sem občutil kako so Ukrajinci zainteresirani za poslovanje z Evropo. Julija Timošenko, ki nas je tudi pozdravila, je naredila velik vtis name.

Še vedno imam doma kake pol litra posebne vodke s pekočim feferonom, dar mojih poslovnih prijateljev. Ob priliki bom spil kozarček v spomin in na zdravje ukrajinskega naroda.

Danes pa jokam z mojimi dragimi Ukrajinci, molim in prosim Boga naj se trpljenje tega naroda konča. Molimo!

Слава Україні!

Foto: Aleš Čerin

2 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja