Namesto patriarhi, zlovoljni starci
Na najina predavanja in pričevanja – recimo o medgeneracijskem sožitju – večinoma pridejo ženske. Moških skoraj ni. Še posebej ni opaziti starejših moških. Če pa pridejo, so nezainteresirani. Ne opaziva iskric v očeh. Ne odzivajo se.
Zdi se, da tisti, ki pridejo, pridejo zato, ker je “mami” tako rekla. Ne vem od kod ideja, da možje kličejo svojo ženo “mami”. Jih spominja na mamo, ker jo v bistvu še niso zapustili (prim. 1 Mz 2, 24)?
Sprašujem se, kje pravzaprav so v tej – po feministično – ‘žal-še-vedno-patriarhalni družbi’ patriarhi. Ne najdem jih.
Patriarh je mož, ki se zaveda
Naj najprej sploh definiram pomen besede patriarh, kot jo bom uporabljal tule. Beseda sama ima več pomenov. Nekaj je takih cerkvenih, a tokrat pustimo ta pomen.
Morda bi besedo patriarh še najbolje opisala beseda starosta, ki pa je v družbi prepojeni s kultom mladosti, narobe razumljena. Ker se jo povezuje s starostjo, torej nezmožnostjo dela, z neučinkovitostjo, z nelepim, z odvečnim.
Patriarh nikakor ni beseda povezana z moškim šovinizmom, z nadvlado nad ženskami in otroki, ni povezana z egoizmom, z načinom vladanja s pomočjo sile, moči in manipulacije. To so slabiči in ne patriarhi.
Patriarh je mož, ki se zaveda, da je v zadnjem obdobju življenja – ali se mu bliža – in se dobro zaveda, da mu fizične moči upadajo, da pa lahko in mora marsikaj neprecenljivega predati naprej. Ker je marsikaj skusil in se iz tega veliko naučil. In to tudi dela. Še več: je tak, da to lahko dela.
Kaj naj predaja? Komu in kako?
Kaj? Najbolj pomembno je, da predaja naprej modrost, ki je v SSKJ tako lepo opisana kot ‘krepost, ki človeku daje spoznanje in voljnost odločati se za tisto, kar je Bogu ljubo’.
Komu? Otrokom, vnukom in drugim mladim možem.
Kako? V ponižnosti pred Bogom zaradi življenjskih spoznanj. Dober test ponižnosti je pripravljenost mladih, da pridejo k tebi po nasvet in te poslušajo. Boli!
Forever young
Vprašajte se, koliko patriarhov poznate …
- v petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih, ki so se pripravljeni “znucati” do konca in ne “zarjaveti”,
- ki se zavedajo pomena, kot pravi Richard Rohr, ‘padanja navzgor’ in so se iz izkušnje padanja in pobiranja po padcih, bili pripravljeni učiti ter svoje izkušnje predajati naprej,
- ki so taki (dovolj ponižni in ne-pokroviteljski), da mladi radi pridejo k njim na pogovor, po nasvet,
- ki se niso pustili zavesti tosvetni filozofiji uživaštva in večne mladosti? Kar se kaže v obliki – recimo – ‘potovanj v vroče kraje, zapeljevanja eksotičnih lepotic in srkanja koktajlov z zapičenimi marelicami’ (simbolično rečeno),
- med politiki, ki si resnično prizadevajo za dylanovsko varianto ‘forever young’ in niso nasedli božanju egoizma politične moči,
- ki so zmožni in pripravljeni predajati naslednjim generacijam?
Namesto patriarhi, zlovoljni starci
Namesto patriarhov opazim zlovoljne, godrnjave in zagrenjene starce, ki jih nihče ne “porajta” in nihče nič ne vpraša.
Opazim tudi starce, ki še kar tekajo v službo ali po centrih moči, se še kar utapljajo v delu ali pa lobirajo v biznisu (recimo v zdravstvenih ustanovah). In kopičijo denar, moč in vpliv. Dr. Jože Ramovš pravi, da je to ‘bolezenski znak nesmiselnega pospeševanja življenjskega ritma zaradi bivanjske praznote, nesmiselnega aktivizma in nezmožnosti za lepe odnose’.
A upanje je. Začeti pa je treba pri sebi.
Skladba Forever Young in celotno besedilo** (Bob Dylan)
**prevod v slovenščino je avtomatski z nekaj mojimi popravki
Članek je bil najprej objavljen na spletnem portalu Časnik.si.
Foto: Janko Ferlič, Unsplash
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!