Kobalov “fuzbalski” humor, diktatorji in poklon mojstru Sepetu

Rad imam slovensko popevko, predvsem stare evergrine in še posebej skladbe mojstra Mojmirja Sepeta. Zato sem z velikim veseljem pričakoval nedeljski večer šansonov na RTV Slovenija z naslovom “La vie en rose”. Napovedano je bilo kot globok poklon mojstru Sepetu, s priredbami njegovih znanih skladb v izvedbi zanimivih izvajalcev: Kvinton, Ana Pupedan, Tabu, Eva Hren, Vesna Zornik, Severa Gjurin, Radojka Šverko, Lado Leskovar in drugi.

Zadovoljno sem se usedel v naslonjač in pričakoval lep večer. Res je bil lep kar se tiče mojstrove glasbe, pa perfektnega izbora glasbenikov z odličnimi interpretacijami, tudi vodenje Vite Mavrič je bilo na visokem nivoju. Prijetno, sproščeno, domišljeno in z veliko ljubezni.

Kobalov “fuzbalski” humor in diktatorji

Potem se je pa pojavil na odru zabavljač, ki mi je precej pokvaril večer. Boris Kobal s svojim abotnim humorjem. Kot nekakšen arhivar RTV, ki naj bi poznal mojstra Sepeta in si celo lastil zasluge za njegov uspeh, je stalno hodil na oder, nosil nekakšne kasete posnetkov iz arhiva in jih vrtel. Posnetki naj bi predstavljali mojstra Sepeta, v resnici pa niso imeli prav nobene zveze z njim, pač pa večinoma s fuzbalom in neuvrščeno politiko. Na primer posnetek nogometne tekme Jugoslavija-Zaire, posnetek srečanja Tita in cesarja Etiopije Heile Selassija na Bledu, posnetek Fidela Castra in njegovega brata, pa pristanek Neila Armstronga na Luni.

Sam sem to občutil kot norčevanje iz mojstra. Vsakič je “kvazi” zabavljač Kobal uspel povedati tudi kakšen vic, ki pa je bil iz čisto “drugega vica” – “fuzbalski” ali politični, namreč. Občutek sem dobil, da je voditeljici Viti Mavrič, ki ga je stalno podila z odra, šel tudi resnično na živce. Sam, če bi bil na mestu mojstra Sepeta, bi se izjemno slabo počutil in bi prireditev kar zapustil.

Resnično ne vem, kako se da povezati glasbo mojstra, tenkočutnost besedil pesnikov s katerimi je sodeloval, s takimi cenenimi “forami” na nivoju gostilniške problematike. Ne vem, kako naj povežem poklon glasbenemu mojstru in stare neuvrščene voditelje, pravzaprav diktatorje tipa Tito, Castro, Haile Selassie.

Pijanske “fore”

Kobal je na oder prišel vsakič bolj zaigrano pijan, tudi na odru opletal z alkoholom, kar je šlo voditeljici vidno na živce. Smešen pijanec na odru je sicer ena od poceni humornih “for na prvo žogo”, na katero del Slovencev pade, kako bi pa to povezal z glasbenim poklonom mojstru, pa ne vem. Oh, kje je žlahtni humor Frana Milčinskega – Ježka, ki ga je Vita Mavrič omenjala?

Ali je tudi vulgarno preklinjanje Kobala, ki ga od njega, če se samo spomnimo njegovega vulgarizma iz leta 2002 v Šentjakobskem gledališču, pa tudi na TV, sicer lahko pričakujemo, tudi globok poklon mojstru?

Nasilno!

Kobal je bil v ostrem nasprotju s tenkočutnim povezovanjem Vite Mavrič in pa tudi s samim konceptom in namenom koncerta. Občutil sem ga kot tujek, ki ga je nekdo nasilno vstavil v koncept prireditve.

Prav tako mi je bil odveč predsednik RS, ki se je spotoma sončil v soju žarometov, ko so osvetljevali mojstre kot so Mojmir Sepe, pesnica Elza Budau, skladatelj Dušan Velkavrh na balkonu. Ali se mora politika prav povsod “vštuliti”? Kot da PREPROST glasbeni poklon mojstru ne bi bil dovolj.

OPOMBA: Članek sem včeraj objavil tudi na Časnik.si – spletnem magazinu z mero.

Foto: Damian Searles, SXC