Kako bi Jezus to povedal danes?
Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše vedenje o pomenu teh starodavnih besedil. Poleg tega so potrebne različne vrste prevodov. Večinoma se omenjajo vsaj trije: liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (oziroma nekam vmes), prevoda po smislu pa še nimamo.
Matjaž Črnivec, generalni tajnik Svetopisemske družbe, je udeležen v pripravi prvega poskusa v smeri smiselnega prevoda. Predstavil nam je to vrsto prevoda in njegov pomen.
Premostiti razdaljo
Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besedni red, prispodobe, literarne figure itd.).
Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas vsaj dve tisočletji in pa precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.
Vsaka vrsta prevoda je namenjena določeni ciljni publiki. »Smiselni« prevodi so ponavadi namenjeni mladim in pa tistim, ki so daleč od Cerkve. Za obe skupini je odločilno, da doživijo krščansko sporočilo kot nekaj relevantnega.
Mladi in Sveto pismo
Ko govorimo o mladih, govorimo tudi o prihodnosti Cerkve in naši krščanski odgovornosti posredovanja žive vere naslednjim generacijam. Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zakodirano le v nekakšnem religioznem jeziku, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila univerzalnost evangelija, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne.
Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega koda« slab tudi za samo razumevanje Cerkve, ker pravzaprav spodbuja njeno getoizacijo in zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega Sporočila zakrament odrešenja vseh ljudi.
Kako bi Jezus danes povedal?
Pri takšnem smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na euangelion, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, pa nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje.
Takšen prevod je nadvse resno in odgovorno delo, ki pravzaprav zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano.
Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kot to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čimbolj dosledno in detajlno eksegezo.
Po drugi strani pa je vezan tudi na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje (oziroma molitev): če bi Jezus oziroma evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim mladim ljudem in neverujočim – kako bi jih povedal?
Nova zaveza je namerno napisana v preprostem jeziku
Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki se ga je biblicistična stroka zavedla šele v 20. stoletju, se pravi precej pozneje, kot so nastali vzorci in modeli naših standardnih prevodov. Arheološka odkritja zadnjih stotih let so namreč pokazala, da je jezik Nove zaveze PREPROSTI jezik vsakdanjega sporočanja.
Koiné grščina, v kateri je zapisana Nova zaveza, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem področju; imela je vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd.
Resna, filozofska, literarna in teološka dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali PREPROSTEJŠO in dostopnejšo raven sporočanja. Teološkemu spoznanju o Jezusovi izpraznitvi, ponižanju in sprejetju šibke »mesene« narave človeka (prim. Flp 2,6–8) torej na besedilni ravni ustreza jezikovni sestop sporočila, ki govori o Njem, na nizko, preprosto in vsakdanjo raven.
Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko ter misijonsko razsežnost izvirnega besedila in poskus, kako ji najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem, vsakdanjem jeziku.
Poglejte si lep primer razlike v prevodih (v angleščini).
Oj, pravzaprav sem zdajle pri tebi s prošnjo. Objavila sem prispevek o betlehemski luči in bila obdolžena potvarjanja resnice.
Imaš kakšno misel?
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=radirka&e_id=111161#c363409
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=111041
Vse dobro! 🙂
Sem ti jo napisal na blog. Pa ne razumem, kako si bila obdolžena potvarjanja resnice. Nisem sicer bral vseh komentarjev …
Ja, v prvem linku, ki sem ga dala, piše o potvarjanju resnice!
Želim vse dobro! 🙂
@Anaod srca: Ne vem kdo je Radirka, vendar ona potvarja resnico. Prvi so LMB prinesli v Slovenijo skavti (ZSKSS), kasneje smo se pridružili še drugi (taborniki ZTS, odrasli skavti ZBOKSS in zamejski skavti SZSO, v nekem obdobju je bil zraven tudi Mladinski ceh, pa še kakšna organizacija).
Tudi ni res, da ZSKSS ni članica svetovne skavtske organizacije. Dve sta namreč: WOSM, katerega člani so taborniki in WAGGGS, katerega člani so skavti.
Tudi precej političnih igric poznam ob vključevanju ZSKSS v WOSM, pa jih ne bom pogreval in tudi to ni primeren prostor za razpravo.
Se pa stalno zavzemam za prijateljstvo med vsemi skavtskimi organizacijami v Sloveniji (ZSKSS, ZTS in ZBOKSS).
Hvala, Aleš, res ni tukaj ta tema, te se sploh še nisem dotaknila, pa mi je zelo všeč.
Alij smem tvoj komentar dodati k sebi?
vse dobro! 🙂
@Anaod srca: Lahko. Če sem sploh zadel bistvo.
Končno grem k vsebini tvojega posta!
Smiselni prevod?
Morda so to že otroška sveta pisma? Prav včeraj sem brala nek tekst v otroškem svetem pismu in me je strašno presenetil nek izraz, ker sem vajena čisto drugačnega!
Pravzaprav mislim, da morda kdaj prevod ni smiselni, temveč priredba, ki spremeni vsebino:
Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. Lk2,14
V otroš. SP: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir lvsem, ki jih Bog ljubi.
Hmmm, od kje pa meni stavek: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje …?
Takega stavka ni v evangelijih!
A meni pomeni več kot tisti iz Lk2,14.
Včasih tudi pri molitvenih obrazcih močno čutim arhaizme, marsikdo jih niti pozna ne, ne ve vsebine, uporablja pa.
Včeraj sem imela prvič eno skupino veroučencev – in kako sem ob molitvi čutila, kakšno ozadje imajo posamezni otroci! Včasih v družinah, kjer redno molijo po obrazcih, sploh ne izgovarjajo lepo – to poznam od malega, ko so ponekod le hiteli, kako in koliko bodo zmoli, da bo čimprej narejeno, kar “Bog zahteva”!
Zanimivo …
Zanimivo temo si začel …
Želim vse dobro! 🙂
@Ana od srca: Ne, ne gre za otroško Sveto pismo, pač pa za čisto pravi prevod v jezik, kot ga sedaj uporabljamo. Se pravi, da se upošteva “razdalja” v času in tudi geografsko.
Teme (se pravi prevajanja) se je lotil Matjaž Črnivec, tajnik Svetopisemske družbe in mi tudi dal prvo verzijo prevoda Lukovega evangelija. Meni se zelo dobro bere in je resnično bolj razumljivo. me pa nekatere besede udarijo po ušesih, vendar bolj zaradi tega ker sem nečesa navajen. Razumljivost se vsekakor poveča – predvsem za mlade, ki jim je tudi tak prevod namenjen (najstniki).
Še nadškof Uran se je nekoč pošalil kako so doma molili in kako je on kot otrok to razumel: Sveta Trojica en “camboh” (košara za pobiranje sadja) – namesto “en sam Bog”. Smešno ne, pa je vseeno postal škof.
Pa ne, da sva z nadškofom Uranom skupaj gor rasla: jaz sem vedno pri litanijah in Sveti Trojici videla cambah in v njem sedeti tri nejasne postave!
Ja, sem si mislila, seveda ne gre za otroško, primero sem našla, ker otroške verzije večkrat beremo z malimi in včasih se mi zdi, da skupaj posodobiti …
Zanimivo je, ker je tudi v liturgiji marsikaj “od zdavnaj”. In razumemo, ker smo zrasli v tem.
A če pomislimo, je arhaizem in prav lahko bi bila druga beseda, sodobna …
Vse dobro! 🙂