Dedki in babice se moramo spremeniti, da bi lahko vstopili v svet mladih
V Društvu katoliških pedagogov Slovenije v sodelovanju z Slovenskim katehetskim uradom so izdali v Tednu vzgoje knjižico z naslovom Svetovno vzgojno zavezništvo. Letos so me povabili, da pripravim prispevek o vlogi dedkov pri vzgoji. Tokrat sem bil precej kritičen, predvsem do nas “ta starih”. Da si ne zatiskamo oči in da nismo preveč “pocukrani”.
Naloži si knjižico Svetovno vzgojno zavezništvo v PDF obliki.
Ločevalec pač ločuje in lepo mu uspeva
Živimo v času individualizma. Živimo vsak posebej, pogosto tudi če živimo pod isto streho. Ne zanimamo se drug za drugega. Včasih tudi če izhajamo iz iste rodbine.
Izgleda, da velikemu ločevalcu – hudiču – dobro uspeva. Ločuje vse kar se da. Največje veselje ima s tem, da loči človeka od Boga. Potem mu gre vse lažje: ločevanje moža od žene, otrok od staršev, starih staršev od vnukov, družin med seboj.
Zdi se, da v zahodni družbi poteka proces atomizacije družbe. Ko pa človek ostane sam, ko ni v odnosu z Bogom, ko ni vpet v družino, v rodbino, ostane brez korenin. Brez dotoka “hranil” in brez varnosti. Strah ga je. Ranljiv je ali kot pravi Pridigar, ko pade, težko vstane (Boljše je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud: če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil. Prd 4,9-10).
V naši družbi smo dobro ločili tudi stare starše od vnukov. Mladi ne morejo živeti s svojimi starši. Hiše tako pogosto ostajajo napol prazne, kar je velika materialna škoda, še hujša pa je tista medosebna: vnuki ostanejo brez povezave z modrostjo starih staršev.
Z leti se (lahko) nabere le število let
A roko na srce, dragi dedki in babice, ni veliko modrosti med nami. Modrost namreč ne pride kar sama z leti. S staranjem pač le pridobimo leta, postanemo bolj sivi, nagubani, redkih las, obenem pa sitni, godrnjavi in zoprni, navajeni poučevati, moralizirati, iskati napake pri mladih. To odbija – otoke in vnuke.
Rešitev ponuja papež Frančišek, ki v sporočilu za 1. svetovni dan starih staršev in ostarelih pravi takole: “Kako se lahko začnem vesti drugače, ko pa je navada postala pravilo mojega življenja?” (OPOMBA: nagovarja stare starše)
Rešitev je torej v nas ta starih, da spremenimo svoje slabe navade, da gremo v držo ponižnosti in stalnega bogaboječega iskanja naše vloge v življenju otrok in vnukov, ki naj bo vloga ljubeče bližine, ki pa naj ne bo preblizu in naj ne bo vsiljiva.
Dati se moramo prostovoljno v “drugo ligo”. Da bi lahko rekli podobno kot Janez Krstnik o Jezusu: On mora rasti, jaz pa se manjšati. (Jn 3,30).
Mi ta stari moramo – Bog daj že od mladosti naprej – stalno preverjati naše misli, besede in dejanja v luči Božje besede. Tako, da molimo in dnevno beremo Božjo besedo, jo sprejmemo, se po njej ravnamo in pustimo, da obrodi sad (prim. Mr 4,20). Le od tod izhaja modrost starih staršev in ne od neskončnega gledanja “turških nadaljevank”, niti ne od brezglavih romanj po svetu.
Tako lahko vstopimo v življenja mladih ter prenašamo modrost in tudi vero v Boga na naše vnuke. In to je naša dolžnost.
Foto: zajem zaslona članka na spletni strani katoliškega tednika Družina
Pusti komentar
Se želite pridružiti pogovoru?Vabljeni ste, da prispevate!