Na odru in v zaodrju velike baletne predstave

S sinom sva se odločila, da na povabilo prijatelja Borisa, sprejmeva izziv in nastopiva kot statista v veliki baletni predstavi Romeo in Julija v izvedbi slovitega Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga. Se še spomnite vsebine te Shakespearove tragedije? Predstavljal sem si, da kot statist ne bom imel težkega dela, da bom v kakšnem masovnem prizoru pač prišel na oder, malo gledal okoli in odšel dol. Pa ni bilo čisto tako …

Izziv sem najprej odklonil, ker me balet ne zanima preveč in kar nekaj časa bi šlo. V nedeljo popoldne je bila vaja, skoraj ves ponedeljek generalka in predstava, v torek zvečer predstava. Po kratkem pogovoru z ženo, pa sem se odločil, da pač posvetim dva dneva baletu. Da sva bila s sinom v eni zanimivi skupni dejavnosti. In da vidim, kaj se dogaja v zaodrju, kako baletna predstava deluje, kako je vse skupaj organizirano … Radovednost in naravnanost iz Šifrerjeve ‘kdaj si zadnjič kakšno stvar naredil prvič‘.

V vseh treh dejanjih

Dobil sem vlogo stražnika. V prvem dejanju (oglejte si celotno dejanje – ob 14:40 mi “uletimo” z desne) nas osem mož v črnem, s čelado, oklepom, helebardo in v pajkicah seveda, priteče na oder, se postavi med bojujoče se Capulete in Montege in naredi red. Narediti smo morali pravo bojno formacijo, strogo gledati dokler niso položili orožja, ter potem odkorakati z odra. Hvala Bogu, da baletniki vedo, da ko mi pridemo na oder, morajo odložiti meče in nehati švigati sem in tja. Drugače ne vem kako bi bilo …

V drugem dejanju (oglejte si celotno dejanje – mi pridemo ob 42:07) sem imel še hujšo vlogo. Kot nekakšna pogrebna služba iz 12. stoletja – ista oprava, le da brez helebard, brez oklepa in s črno lasuljo – smo v zaključnem prizoru, ko Romeo v dvoboju ubije Julijinega bratranca Tybalta, uleteli na oder. Osem mož nas je moralo naložiti “truplo” mrtvega Tybalta, na nosila je pokleknila še njegova mama, oba smo morali dvigniti in odnesti z odra.

Mama je na nosilih kleče dramatično plesala, objokujoč sina. Težava je bila, da smo morali vse skupaj nesti tudi po stopnicah in še zavijati v ovinku, kar je za nas predstavljalo veliko težavo. Namreč držati ravnotežje na stopnišču tako, da je bilo približno vodoravno in da nismo dol stresli mame, je bilo izjemno težavno in tudi naporno. Na vaji se je ženska samo držala za nosila in si sploh ni upala plesati. Po kakih štirih poskusih, si je upala tudi malo zaplesati …

V tretjem dejanju pa sem kot meščan v paru z mladenko hodil v pogrebnem sprevodu, ko Julija navidezno umre (oglejte si celotno dejanje – “pogreb” se začne ob 41:20) . To pa ni bilo preveč težko.

Midva s sinom v popolni opravi.

Zanimivo!

Izjemno zanimivo mi je bilo spremljati množico ljudi, ki so vsak po svoje odgovorni, da tako kompleksna predstava gladko teče. Od scenske ekipe kakih 20 mož, ki so postavljali in premikali sceno, preko množice maskerk in garderoberk, ki so pedantno skrbele, da smo bili vsi lepi in prav oblečeni, dvigovalcev zaves, lučkarjev, koreografa Venčeslava, ki je skrbel tudi za nas statiste (16 moških in 8 žensk), “šefa” predstave, ki s slušalkami na ušesih sedi za nekakšno komandno postajo s tremi ekrani in knjigo z notnimi zapisi na mizi, orkestra in seveda baletnikov – solistov in vseh ostalih. Kakšna koordinacija delovanja, kakšne sposobnosti organizacije so potrebne, da je vse na svojem mestu! Da vse teče.

Zanimivo mi je bilo spremljati predanost ruskih umetnikov (Venčeslav jih je ponosno in dosledno imenoval ‘ruski artisti’), ki so vložili ogromno energije v predstavo. Zanimivo je bilo spremljati plesalce že med skrbnim ogrevanjem in raztezanjem, kako starejše baletke mentorirajo mlajše, kako skrbijo za svoje gležnje in baletne copatke (da ne drsi se namažejo s kolofonijo).

Zanimivo je bilo opazovati čisto od blizu (med predstavo smo se drenjali v onih nišah od koder plesalci pritečejo na oder) kako se mentalno pripravljajo za nastop, kako se med seboj spodbujajo in si čestitajo po nastopu, kako se je recimo Julija trikrat (po pravoslavno) prekrižala pred pomembnim solo nastopom, kako si je Tybalt po napornem mečevanju oddahnil (zadihan je bil kot atlet po 100 m teku in “prešvican” kot kakšen maratonec), kako sta se Romeo in Julija spogledala preden sta stekla na oder in odplesala pomembno točko.

Dva dni sem užival v vsem tem in sem vesel, da sem bil – četudi precej nepomemben – del tako velike predstave, tako pomembnega in cenjenega ruskega baletnega gledališča iz Sankt Peterburga.

Foto: Aleš Čerin (s telefonom)