Še nekaj malega o sreči

Med ljudmi je navada, da si pred in po novem letu si zaželimo veliko sreče. Kaj točno pa imamo v mislih, ko nekomu zaželimo srečo? Kaj pravzaprav mu želimo?

Vsakdo ima svojo, ki jo je treba prepoznati, loviti, ujeti, deliti z drugim

Zdi se, da niti ne premišljujemo veliko o sreči. Odlično razmišljanje, ki sem ga v celoti objavil nam ponudi Ježek, ki poudarja, da ima vsakdo svojo srečo, da se je za srečo potrebno potruditi (ali hudomušno po “ježkovsko”: “sreča stanuje v sedmem nadstropju, lift je pokvarjen, moramo peš”), da moramo vedno mi loviti srečo, ker ona nas ne lovi, da je bistvo sreče prav v tem, da jo lahko delimo z drugimi.

Torej naša sreča je drugačna od sreče sočloveka, zato naj bi o lastnostih, če rečem tehnično, svoje sreče premišljeval. Da jo bom sposoben prepoznati, da vem kaj sploh loviti. In ko vem kaj loviti, se moram še potruditi, jo uloviti in – neverjetno! – jo biti pripravljen deliti z nekom. Najbrž s kom, ki ima vsaj podoben pogled nanjo, ki jo prepoznava v podobnih stvareh (ali je ta izraz za srečo sploh pravi?)

Kako drugače kot instant sreča, ki nam jih ponujajo nakupovalna središča in marketinški strategi. Kjer se, če imaš denar, ni treba potruditi več kot le do nakupovalne police, plačati in “pokonzumirati” ali preprosto odložiti nekam. In pozabiti na to.

Red v mislih in mir v srcu

V knjigi “Pisanje kot terapija”, avtorja Smiljana Trobiša, sem našel besede Leona Štuklja, stoletnika, legende slovenskega športa, ki je zapisal: “Največja sreča je red v mislih in mir v srcu.” To dvoje.

Red v mislih meni pomaga ustvarjati branje in pisanje (tudi tega bloga), kar je zame najboljši način urejanja, brušenja misli in delanja reda v glavi. S tem se v glavi ločuje zrnje od plevela – bistveno od odvečnega. In kar je odvečnega, se potrudim, da odvržem, še več, se ne zanimam za to, ne kupim.

Mir v srcu pa ustvarja gotovost, ki jo dajejo predvsem urejeni odnosi – z ljudmi, predvsem z bližnjimi in z Bogom.

V letu 2013 vam želim z besedami Leona Štuklja, več reda v mislih in miru v srcu. Precej bolj konkretno kot pa zaželeti srečo, kajne?