Lučke in njihovi prijatelji praznujejo
Včeraj na svečnico so praznovale lučke, njihovi starši in prijatelji – člani gibanja Vera in luč. Lučke ljubkovalno imenujemo ljudi z motnjami v duševnem razvoju.
Izkušnja
Sam nimam osebnih izkušenj z lučkami, jih pa že več kot desetletje opazujem v župniji kako delujejo. Zavzeto, dejavno, potrpežljivo in z veliko ljubezni. Odkrito priznam, da sam tega ne bi zmogel.
Včeraj so pri večerni maši sodelovali pri bogoslužju. Prav vse so “pokrili”, od petja do pridige. Zavzeto, njihovi zmožnosti primerno, popolnoma vključeni in sprejeti. Občudovanje lučkam in njihovim prijateljem!
Sprejemali so tudi darove, vendar ne zase, pač pa za lučke v revnih državah, ki so v večji stiski kot oni sami. Tudi to – in ne samo Mariborska nadškofija – je slovenska Cerkev.
Gibanje Vera in luč
Letos lučkarji praznujejo 40 let svojega obstoja. Ustanovitelj gibanja je Jean Vanier, ki je leta 1963 po mornariški karieri in doktoratu iz filozofije zapustil službo ter v Troslyju v Franciji kupil hišo in se v njej naselil skupaj s fanti z motnjo v duševnem razvoju. Skupnost je imenoval L’arche (Barka) z mislijo, da bi ta “nova Noetova barka rešila prizadete osebe iz potopa modernega sveta”.
V prvih dvajsetih letih delovanja se je skupnost razširila na 200 hiš po svetu, kjer prizadete osebe sobivajo z zdravimi prostovoljci. 
Prostovoljci se za življenjsko skupnost z zapuščenimi in prezrtimi odločijo za določen čas oz. za trajno. Jean Vanier je mislil na tiste prizadete, ki so skupaj s svojimi starši potisnjeni na rob družbe, nesprejeti in zapostavljeni. Želel jim je pokazati, da so tudi oni del Cerkve in prav tako potrebujejo prijatelje in sprejetost.
Leta 1971 je skupaj z Marie-Helen Mathieu organiziral romanje oseb z motnjami v duševnem razvoju v Lurd. Posledica romanja je bil sklep, da se bodo udeleženci občasno srečevali v manjših skupinah in tako so nastale skupine gibanja Vera in luč. Danes so razširjene po vsem svetu in združujejo verujoče različnih veroizpovedi.
Vera in luč je bila v Sloveniji (v Ljubljani in Mariboru) ustanovljena leta 1982 oz. 1983 in danes pri nas deluje 32 skupin, v katerih je skupaj 1176 članov. Oseb z motnjo v duševnem razvoju oz. lučk je 482, staršev 426, prijateljev pa je 268. Z gibanjem so aktivno povezane tudi nekatere redovnice, redovniki in škofijski duhovniki.
Vera in luč izhaja iz prepričanja, da se lahko vsaka oseba s posebnimi potrebami lahko vključi v cerkveno občestvo. Ta oseba pri rasti 
potrebuje spremljevalce, ki ji pomagajo odkrivati njene darove. Starši se v skupinah medsebojno podpirajo in si pomagajo ter spoznavajo posebne darove otrok.
Dodatne informacije o gibanju v Sloveniji dobite pri Rozi Ternik, GSM: 040/639–759 ali pri Niki in Janezu Vrhovnik, tel. 01/723–85–66 oz. na spletni strani www.rkc.si/verainluc. Več fotografij o njihovih aktivnostih najdete tule.
Aleš, krasno si tole napisal. Kolikor te poznam, bi tudi ti zmogel, če bi moral. Takrat ponavadi nimaš izbire.
Sam sem imel priložnost pred leti, da sem nekoliko sodeloval s skupnostjo Barka v Zbiljah. Še vedno se s toplino v srcu spominjam tistih druženj, izleta na Blejsko kočo, maše…
Tako malo rabijo ti naši “mali” bratje, včasih le prijazno besedo, vzpodbudo, po drugi strani pa ti lahko veliko dajo. Če le odpreš svoje srce. A to so stvari, ki so v današnjem skomercializiranem svetu odrinjene nekam na rob, ki nimajo cene. Dušo in srce pa napolnijo s toplino in svetlobo.
@Matjaž: Hvala. Ja, saj sem bil z njimi nekajkrat v Zbiljah, a za kaj več kot nekaj ur se mi zdi, da nimam potrpljenja. Ja, prav res, to so res prave nedožne duše.