Ivan Cankar: Skodelica kave
Zadnjič, ko sem pisal o imenitnosti Wikivira, kjer najdete veliko leposlovnih del naših pesnikov in pisateljev, sem še enkrat, verjetno po več kot 35 letih prebral znamenito črtico Ivana Cankarja Skodelica kave.
Naj vam prinesem samo začetek črtice, nadaljujte pa sami:
“Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva. Časih počiva dolga leta, kakor da je bila ugasnila v srcu, izgubila se, utopila v nemirnem življenju…”
KLIKNI za nadaljevanje.
Odlična črtica, ki neverjetno dobro izraža bolečino pisatelja ob storjeni krivici in njegov pogled na greh. Kolikokrat naredimo kakšno krivico, ki jo tako potisnemo v pozabo, da se jo sčasoma niti ne zavedamo, potem pa ob kakšni asociacijo pride na plano in zareže v živo ali kot pravi Cankar:
“Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je izpreletelo, zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti …”
Rad bi vas še pobaral, da preberite od časa do časa kakšno slovensko literarno delo. Prav zanimivo. Dobite na Wikiviru.
Aleš Čerin
Ko vzamem v roke Cankarja, tedaj zunaj gotovo dežuje, tisti drobni, gosti, ledeni dež, ki ga je opisal v črtici ……najlepša podoba mojih sanj je bila Ljubljana…
Tedaj začne deževati tudi v moji duši. Spomnim se svoje matere, blage ženice, trpeče, kolikokrat sem ji naredila trpljenje še globlje, nisem je razumela, sedaj šele jo razumem, ko prihajam v leta, ko je ona že umirala. Na njenem grobu jo prosim odpuščanja, želim si videti jo še enkrat in jo pobožati.
Vem, da mi je odpustila, saj je bila mati.
In tu so še drugi ljudje iz mojega življenja… Bila sem okrutna ženska. Nisem bila sama kriva. Kriv je bil splet okoliščin, ki jih je veliko preveč za eno življenje. Nekoč, kmalu, bom svoje življenje izlila na papir skozi ta brezosebni računalnik, vendar so spomini tako zelo boleči… Tistih nekaj, ki sem jih imela nekoč resnično rada, ni več. So sicer drugi, ki jih znam ljubiti, kot nekoč nisem znala. Oni so mi odpustili. Samo mater in ljubljenega človeka bi še enkrat rada pobožala in živela bi mirneje.
Draga Neda! Zahvaljujem se vam za zaupanje, da ste z nami delila tole pretresljivo življenjsko razmišljanje.
Želim vam veliko svetlih dni. Oglasite se še kaj.