,

Odpoved sebi, vzeti križ in hoditi za Jezusom

Ko Božja beseda nagovori fotografa, fotografija pa mene. V Christian Art je bila pred časom objavljena zgornja fotografija. Sem se močno zamislil.

Tole beremo v Božji besedi (23.2.2023): Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi* in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi? (Lk 9,23-25)

Odpoved sebi

Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.

Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.

Naložiti si križ

Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”

A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.

Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!

Hoditi za Jezusom

Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.

Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.

Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).

Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).

Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.

Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak.

*Poudarki Aleš Čerin

Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions

Jordan B. Peterson o križu

O tem, da je treba vzeti svoj križ, na svoj način govori slavni kanadski psiholog Jordan B. Peterson v podkastu Jacob’s Ladder; Biblical series (13. november 2017; začetek v 31:50), ko pravi: “Ni očitno, da je sreča to, kar te formira, da je sreča to, kar te oblikuje, pač pa je to bolj optimalen izziv, ki se ga prostovoljno lotiš. Nekaj takega. To najde odmev v ideji, da je vsakdo moralno dolžan vzeti svoj križ, sprejeti dejstvo svoje umrljivosti – prostovoljno. To je predpogoj za ustrezen psihološki razvoj, kajti če nisi pripravljen prostovoljno sprejeti svoje umrljivosti, če se nenehno boriš proti njej, potem ne moreš v svetu delovati odkrito, neposredno. Strah te bo, in ko te je strah, ne moreš prostovoljno sprejeti izziva. In če ne moreš prostovoljno sprejeti izziva, se ne moreš razvijati.”

Original (prepis govora): “It’s not obvious that’s happiness is what molds you shapes you. It’s more like optimal challenge voluntarily undertaken. Something like that. It’ echoed in idea that everyone has moral obligation to raise their cross, to accept the fact of their mortality voluntarily. It’s prerequisite to proper psychological development, because if you are not willing to take your mortality on voluntarily like if you are kicking and fighting about it constantly then you can’t act forthrightly in the world. You are going to be afraid and when you are afraid, you can’t voluntarily take on a challenge. And when you can’t take voluntarily on a challenge, then you can’t develop.”

Foto: Christian Art; A man walking with his shadow carrying the cross, Photo by Kevin Carden, Digitally mastered photograph, Released in 2014 © Kevin Carden / GoodSalt, Jordan B. Peterson Podcast

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja