Pomembno je, da se v stiski človek lahko h komu stisne

Tole poslanico ob nedelji svete družine sem napisal za spletno stran moje Družine in Življenja ob Božiču leta 2021.

OPOMBA: Ko sem iskal fotografije, sem naletel na najini romanji h Magdaleni Gornik na Goro nad Sodražico in opazil, da sva v pol leta bila oba v manjši ali večji stiski. Obakrat sva poromala na isti kraj. Obakrat sva si bila opora drug drugemu. Bogu hvala za Marinko.

Živimo v času stiske in zmede. V takih časih pomen družine in dobrih odnosov v njej izjemno narašča. Pomembno je namreč, da se v stiski človek lahko h komu stisne. H KOMU – ne k čemu. Ne le k topli peči – četudi to rahlo pomaga – niti ne sam vase, pač pa v topel objem drugega: mož k ženi, žena k možu, otrok k mami ali očetu, ostarel človek v toplino objema svojih bližnjih.

Sliši se enostavno, pa vendar je danes sredi negotovosti, strahu in velike razdeljenosti – tudi znotraj družin – včasih težko najti toplino bližine. Peč, ki naj seva toplino odnosov, se ne zakuri kar sama od sebe; pač pa se moramo odločiti, da ogenj prižgemo, da stalno nalagamo drva in poskrbimo, da jih ne zmanjka.

Midva v maju 2019 – Marinka polomljena, Aleš v redu

Mi verjamemo, da nam nebeški Oče omogoča, da lahko drva naberemo, da imamo kje kuriti in da vir toplote nikoli ne bo ugasnil. To verjamemo zato, ker je nebeški Oče dober (prim. Lk 18,19), saj nam daje, za kar ga prosimo in tudi vé, kaj potrebujemo. Na nas pa je, da naredimo korak: da iščemo Njega, ki je vir dobrega, trkamo in Ga prosimo. Tako bomo našli, odprlo se nam bo in bomo prejeli. (prim. Mt 7,7-8). Tudi toplino odnosov med nami.

Bog je v Svetem pismu veliko obljubil. Njegove obljube so zanesljive in so vir našega upanja v teh dneh. Gre namreč za svetopisemsko upanje, ki je v resnici zanesljivo pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo. To ni le pobožna človeška želja. Zanesljivo pričakovanje imamo zato, ker je obljube izrekel Bog, ki je vsemogočen. Mi imamo torej zanesljivo pričakovanje, da se Božje obljube v praksi uresničijo, četudi so nam sedaj še nejasne in neznane.

Situacija – družbena, zdravstvena, medosebna – ni dobra, a mi zajemamo iz upanja, da je Bogu jasno in znano, kaj se dogaja. To celo dopušča. Čeprav morda zdaj še ne moremo razumeti, zakaj, imamo upanje, da bo On slabo, ki ga v družbi in v družinah opazujemo, obrnil v dobro. Verjamemo, da bomo tudi mi – tako kot Egiptovski Jožef – lahko takole vzkliknili: “Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro.” (1 Mz 50,20). Bog namreč vse, celo húdo, obrne v dobro. Mi v to verujemo in to nam daje upanje.

Midva v novembru 2019 – Aleš sredi kemoterapije, Marinka v redu

Prvič objavljeno na spletni strani Družine in Življenja, 25.12.2021 na nedeljo svete družine

Foto: Aleš Čerin