Starši danes  težko spustimo otroke v svet – tudi zato, ker slutimo, da otroci (še) niso pripravljeni na zahtevnost časa – da nimajo dovolj razvitih “mišic” za težavnost tega sveta.

Vsakič, ko ste kaj naredili namesto otroka, vsakič ko ste mu prihranili težavo tako, da ste reševali njegov problem, … niste omogočali “bildanja mišic”. Tako mladenič ali mladenka občuti, da ni dovolj močan za “letenje”, ter kar sedi in neodločno čaka. Včasih na robu gnezda. Prhuta s krili, a ne vzleti.

Včasih ima “mladič” mišice kril dovolj razvite, lahko tudi dela in tudi dobro zasluži. Lahko bi živel sam ali s sozakoncem, a ugotovi, da je brezplačno življenje, s  svobodo brez odgovornosti v “hotelu mama”, bolj udobno. Poleg tega pa nihče nič ne zahteva od njega – ali vsaj ne dovolj resno. Nihče ga ne pahne iz gnezda.

Pogosto pa si tudi vi sami ne želite, da bi vzletel, ker se bojite soočiti s praznim gnezdom. To starše boli, povzroča občutek samote in izgube smisla.

Tako se seštejejo tri “sile”, ki delujejo v isto smer:

• slabo razvita krila,
• omogočanje sladkosti brezplačnega življenja brez odgovornosti in
• sindrom praznega gnezda staršev.

Vsebina predavanja

• Kako delovati v času vzgoje, da se “mišice kril” razvijejo?
• Kako zahtevati zapuščanje gnezda in kako odraslega mladiča pahniti iz gnezda?
• Kako se kot zakonca pripraviti na sindrom praznega gnezda (že takrat, ko ga še ni na obzorju)?

Članki

• Vrzita otroka iz gnezda!
• Odrasel otrok bi bil kar še malo doma. Koliko naj prispeva?

Foto: Brabus Biturbo, Unsplash