V četrtek sem objavil na Twitterju: "Vse dobro želim Tomažu Humarju v Himalaji. Morda pa le še ni vse prepozno ...". Žal je bilo prepozno. Tomaž kljub svoji moči, zaupanju in nadčloveškim lastnostim tokrat ni zdržal. Naj počiva v miru, njegovim svojcem pa izrekam iskreno sožalje. Tomaž je človek, ki je hodil tam kjer mi ne hodimo, je odkrival lepoto "nekoristnega sveta", ki ga mi lahko samo slutimo, je rinil "na globoko" (pravzapav na visoko), kamor si mi ne upamo. Tomaž je iskal Presežno kot mnogi iščejo, a on je iskal vedno znova in znova, v najtrših razmerah visokih hribov, tam kjer je "pot ozka", tam kjer je težko, tam kjer se človek gotovo sreča s svojimi mejami. Prepričan sem, da je našel ... Presežno namreč.