Morda bi bilo bolje, da bi o izgovarjanju in disciplini pisal po novem letu, ko smo polni novoletnih obljub v smislu "po novem letu začnem vse na novo". Veliko ljudi res dá sebi in "urbi et orbi" cel kup obljub. A obljube kmalu ugasnejo, od njih ne ostane veliko, ponavadi nič. Imamo pa cel kup izgovorov. Večinoma se izgovarjamo na nekaj ali nekoga. Izgovarjanje ima dolgo zgodovino, dva dobra primera sem našel kar v Svetem pismu - Adama in Mojzesa. Kaj nam pravzaprav manjka, da zakaj tako radi iščemo izgovore?