"Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati. ..." Tole, zame izjemmno navdihujoče besedilo Kahlila Gibrana v knjigi Prerok o vzgoji otrok, je lahko pravi vir moči pri vzgoji otrok. Če se dovolj poglobimo vanj, če ga prav razumemo, če ga vtkemo v svoja prizadevanja pri vzgoji otrok, se mi zdi, da ne moremo zgrešiti. Mojster Gibran je pravzaprav izjemno tenkočutno spoznal najpomembnejše pri vzgoji otrok. Kateri so tisti glavni poudarki, ki jih jaz vidim?