Kaj pomeni klicati Gospodovo ime?

Prva omemba ljudi, ki kličejo Gospodovo ime, v Svetem pismu je v 1. Mojzesovi knjigi 4,26: “Tudi Set je dobil sina in mu dal ime Enóš. Takrat so začeli klicati Gospodovo ime.” Tu klicanje Gospodovega imena pomeni, da so se ljudje začeli zbirati za skupno čaščenje in iskanje Stvarnikove pomoči. Kajnova družinska linija je v nasprotju s Setovo: Kajnovi potomci so se začeli ukvarjati z živinorejo (20. vrstica), glasbo (21. vrstica) in metalurgijo (22. vrstica). Hkrati je svet postajal vse bolj hudoben (vrstici 19 in 23). Setovi potomci so iz pokvarjene družbe izstopali po tem, da so začeli klicati Gospodovo ime.

Ko je Abram vstopil v Kanaan, se je utaboril med Ajem in Betelom. Tam je “postavil Gospodu oltar in klical Gospodovo ime.” (1 Mz 12,8). Z drugimi besedami, Abram se je javno zahvalil Bogu, hvalil njegovo ime ter iskal njegovo varstvo in vodstvo. Leta pozneje je Abrahamov sin Izak v Beeršebi postavil Gospodov oltar in prav tako “klical Gospodovo ime” (1 Mz 26,25).

Klicati Gospodovo ime pomeni klicati njegovo lastno ime “v slišni in družabni molitvi in hvalnici” (Albert Barnes). Klicati Gospodovo ime pomeni pristopiti k njemu v zahvali, čaščenju in prošnji ter s tem oznanjati Božje ime. Klicati Gospodovo ime pomeni moliti “bolj javno in slovesno” (Matthew Poole). Tisti, ki so Božji otroci, bodo naravno klicali Gospodovo ime.

Klicanje Gospodovega imena je osnovno za odrešenje in predpostavlja vero v Gospoda. Bog obljublja, da bo rešil tiste, ki v veri kličejo njegovo ime: “Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.” (Rim 10,13; prim. Joel 2,32). “Vsakdo, ki kliče Božje ime za usmiljenje in odrešenje po Jezusovem imenu ali v Jezusovem imenu, bo rešen.” (Apd 2,21). “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (Apd 4,12).

Uporaba osebnega imena izraža poznavanje in pomaga povezati eno osebo z drugo. Prva stvar, ki jo naredimo, ko nekoga srečamo, je, da mu stisnemo roko in se predstavimo. S tem gradimo poznanstvo za prihodnje interakcije. Klicanje Gospodovega imena je znamenje, da ga poznamo, in način povezovanja z njim. Obstaja razlika med poznavanjem Boga in njegovim osebnim poznavanjem. Klicanje Gospodovega imena kaže na osebno interakcijo in odnos. Ko kličemo Gospodovo ime kot obliko čaščenja, se zavedamo svoje odvisnosti od njega.

To, kar človeka reši, ni samo po sebi umevno dejanje “klicanja” Jezusovega imena; rešuje Božja milost kot odgovor na osebno vero v Odrešenika, ki ga kličemo. Klicanje Gospodovega imena je več kot le besedni izraz; pokaže se tudi v srcu in v dejanjih s kesanjem. “Če s svojimi usti priznavaš: ‘da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.” (Rim 10,9). “Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.” (Apd 3,19).

Klicanje Gospodovega imena naj bo vseživljenjsko prizadevanje (Psalm 116,2). Bog nam zapoveduje, naj ga kličemo v težavah (Psalm 50,15). Tisti, ki “prebiva v zavetju Najvišjega, bo počival v senci Vsemogočnega” (Ps 91,1) in ima Božjo obljubo blagoslova: “Ker me ljubi,” pravi Gospod, “ga bom rešil, ga zaščitil, ker priznava moje ime. Klical me bo in odgovoril mu bom; v stiski bom z njim, rešil ga bom in ga počastil'”. (verzi 14-15).

V Svetem pismu so opisani tudi tisti, ki nočejo klicati Gospodovega imena, in posledice njihove neposlušnosti: “Doklej, Gospod? Se boš jezil za vedno? Bo gorela kakor ogenj tvoja gorečnost? 6 Izlij svojo srditost nad narode, ki te ne poznajo, nad kraljestva, ki ne kličejo tvojega imena.” (Psalm 79,5-6).

V svoji suverenosti Bog pokaže milost tudi nekaterim izmed tistih, ki ne kličejo njegovega imena: “Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena.” (Izaija 65,1).

V 1 Korinčanom 1,2 so tisti, ki kličejo Gospodovo ime, opredeljeni kot verniki: “Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju.” Klicanje Gospodovega imena je eden od znakov kristjana.

Skratka, tisti, ki kličejo Gospodovo ime, so tisti, ki ga prepoznajo kot Odrešenika. Ne glede na to, ali gre za prvo klicanje Jezusovega imena za odpuščanje grehov ali za stalno klicanje, ko odnos napreduje in raste, ko mu dajemo oblast nad svojim življenjem in se predajamo njegovi volji, je klicanje Gospodovega imena bistvenega pomena za duhovno življenje. Navsezadnje je klicanje Gospodovega imena znamenje ponižnosti in odvisnosti od Boga, našega Stvarnika in Odrešenika.

Pesem skupine Svetnik, ki vabi k klicanju Gospodovega (Jezusovega) imena

Besedilo in akordi

Vir: GotQuestions


Dodatno

Foto: marcoan222, Cathopic

0 odgovorov

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja