Starši so v korona krizi odkrili, da imajo otroke : PREPROSTOST - Aleš Čerin

Nekaj tednov smo v samoizolaciji. Le nekaj tednov je bilo dovolj, da smo se ljudje prilagodili. Nekateri se niso. Sedijo doma, se repenčijo po socialnih omrežjih in kritizirajo. Vse po vrsti. Še najbolj vlado, ki v teh težkih časih vleče dobre poteze. Dobre za vse.

Mnogi so pa že odkrili, da je kriza tudi za kaj dobra. Opisujem kaj sem opazil zadnje čase. In s tem bom nadaljeval.

Gozd je poln otrok. Končno!

Z ženo se redno sprehajava po Golovcu, ljubljanskem sprehajalnem raju. Že dolga leta. In vsa ta leta opazujeva, kako otroci izginjajo iz gozda. Srečevala sva pretežno tekače, sprehajalce s psi, posameznike na sprehodu, redkeje pare, starejše. Otrok zelo malo. Najbrž so bili na “dejavnostih”. Starši so jih pa vozili sem ter tja. Bili so – kot sami pravijo – taksisti.

Sedaj dejavnosti ni. In otroci so se skupaj s starši pojavili v gozdu. Cele družine se sprehajajo. Lepo oddaljene ena od druge. Ali pa gradijo – skavti bi rekli – objekte.

Če vas zanima orientacija, vas vabim na postavljeno orientacijsko progo. Natisni karto in na pot. Lahko z otroki. Več informacij.

Zadnjič sem od daleč opazoval kako oče s sinom starim kakih deset let gradi most preko potoka. Sin je neizmerno užival.

Včeraj sva pa z ženo opazovala celo družino – oče, mama in dva otroka stara kakih 10 do 12 let – kako so gradili “ornk” most čez potok. Z vrvjo in s kar lepo skavtsko vezavo. Naredili so celo ograjo. Prav lep je bil videti.

Na istem potoku je bilo opaziti tudi nekaj mlinčkov. Po dolgih letih.

In otroka sta že skupaj spravljala veje za “hiško”. Na daleč se je videlo, da neizmerno uživata. Pravzaprav so vsi uživali. Verjamem, da otroka dosti bolj kot na “dejavnostih”. Taki spomini ostanejo za vedno.

Nastajajo nove poti

Gozd je postal poln sprehajalcev. Ljudje iščejo možnosti, da se ogibajo eden drugega. Vidim, da zelo uspešno. Ob srečanju gre vsak na svoj stran poti, če je široka. Če ni, stopijo nekaj metrov s poti v gozd.

Mnogo ljudi se ogiba najbolj obljudenih poti in išče nove. Tudi midva z ženo na sprehodu že leta in leta hodiva praktično po vedno isti poti. Sedaj pa izbirava čisto druge poti, take male, katerih do sedaj nisva našla. To delajo še mnogi drugi in iz malih potk, ki jih včasih ni bilo, nastajajo uhojene poti. Mnogo več poti je kot nekoč.

Morda se bomo pa iz tega naučili, da lahko v življenju uberemo tudi druge, manj hojene poti. Ali pa da lahko uhodimo čisto novo, svojo pot.

Prvič sem videl človeka, ki moli pred Flikovim znamenjem

Že 55 let hodim redno mimo Flikovega znamenja na Golovcu. Še nikoli nisem videl koga, ki bi se ustavil pred znamenjem in molil.

Ta teden sem pa videl tri može, ki so se ustavili pred znamenjem in se v tihi molitvi obrnili na Boga. Možje! Vsak posebej. Morda pa se molitev vrača v javno življenje.

Začeli smo hiteti bolj počasi 🙂

Žena je med reševanjem sudokuja, ko se je nekaj zmotila, pojamrala takole: “Prehitro sem hitela.” Odvrnil sem ji, da mora bolj počasi hiteti.

Spomnil sem se, da sedaj opažam, da smo se malo ustavili, pa še vedno lahko rečem le, da malo bolj počasi hitimo. Še vedno pa hitimo. Kot da bi morala kriza še kar nekaj časa trajati, da bi nehali hiteti. Tudi počasi ne.