Levkemija: Kako se NE borim z rakom?

Do sedaj sem mislil, da je moja naloga, da se borim proti raku. Sem spremenil mnenje. Na katerih področjih se pa vseeno lahko borim?

Nehajte govoriti laž

Prijateljica mi je poslala članek iz New York Posta z naslovom Stop telling the lie that cancer is a ‘battle’ (Prenehajte govoriti laž, da je rak ‘bitka’).

V njem avtorica, ki je sama imela raka v terminalni fazi, a ga je preživela zaradi zdravil, ki so ji pomagala, zagovarja tezo, da so vojni izrazi – kot je bitka – v povezavi z rakom neprimerni.

Avtorico jezi, da ljudje za rakave bolnike kar avtomatsko uporabljajo izraze kot je “izgubil je bitko z rakom”. Takole pravi: “Da ti uspe priti na drugo stran bolezni te ne naredi avtomatično za zmagovalca, kot tudi ne naredi onega, ki umre, zgubo.”

Sem borben človek

Članek sem z zanimanjem prebral in se nisem strinjal z vsebino. Najbrž zato, ker sem po naravi borben človek, ki sem se kar naprej boril – v poslu, športu, v družini, v pogovorih, … Tudi z ženo. Z njo sem se dolga leta boril, pa če je bilo treba treba ali ne. Da imam prav, recimo.

Ne rečem, da se nikoli ni bilo treba boriti. Včasih je bilo prav to odločilno za uspeh. A pogosto se ni bilo, pa sem se. Bil sem tudi bitke, ki so bile prav neprimerne, take, kjer zmaga ni prinesla uspeha. Nikomur. Le moj ego se je napihnil ob zmagi.

Še tole, bíl sem tudi bitke, ki niso bile pomembne in pogosto se onih pomembnih sploh nisem lotil.

Kako sem spal med bitko s septičnim šokom?

V tretjem krogu kemoterapije sem v času, ko sem bil popolnoma brez levkocitov – v vojaškem jeziku bi rekel, da sem bil brez orožja za boj proti mikroorganizmom – dobil močno sepso, ki se je razvila v septični šok. Septični šok pomeni, da so bakterije vdrle v telo, se preko mere razmnožile, njihovi toksini so povzročili močan upad krvnega tlaka (najnižji je bil 60/30). Kot so mi povedali kasneje sem bil precej blizu roba.

Prepeljali so me na intenzivni oddelek, kjer sem bil pod stalnim nadzorom skrbnih zdravnikov in medicinskih sester ter medicinskih tehnikov. Zadevo so obvladali.

Kako sem se pa jaz boril? Nič se nisem. Še vedel nisem, da je hudo. Še več, tiste noči, ko je bilo najhuje, sem spal kot dojenček.

Kdo se pa je boril? Boril se je Nejc, medicinski tehnik, ki je tisto noč dežural, boril se je, da ni zaspal, da je skrbno spremljal monitorje in opazil, da mi tlak nevarno pada. Zbudil sem se, ko je stal ob moji postelji in nekaj preverjal, potem pa takoj poklical dežurno zdravnico. Odločno in pravilno sta ukrepala.

Brez njune bitke, bi bil sam s svojo “borbenostjo” najbrž zjutraj še rahlo topel, a na drugi strani nebeških vrat.

Sedaj, ko s hvaležnostjo gledam nazaj in se sprašujem kako “bijem bitko” z rakom, se mi zdi, da sem kot David pred Goljatom (prim. 1 Sam 17), samo, da v torbi nimam ne kamnov, ne frače. Pa tudi če bi imel kamne in fračo, ne bi znal ravnati s tem.

Nič orožja nimam. Prav nič. Vse kar imam je zaupanje, da boj ni moj, pač pa Gospodov (prim. 1 Sam 17,47) kot pravi David. Bog pa v mojem primeru deluje preko odličnega vodenja, organiziranosti, znanja, izkušenj in skrbnosti ekipe na Kliničnem oddelku za hematologijo in množice vztrajnih molivcev.

Kljub vsemu se lahko borim

Kljub vsemu pa obstaja nekaj področij, kjer se lahko borim. Da pride na račun moja borbenost.

Prvo področje je bitka za sprejemanje bolezni in (za nas verne) izročanje končnega izida v Božje roke. Podobno lahko molimo kot Jezus v vrtu Getsemani: “Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.” (Lk 22,42). Kelih raka očitno ni šel mimo mene, a verjamem, da je Bog dober, da ima dober načrt z menoj, da bo končni rezultat dober, in to ne glede na izid bolezni gledano s človeškimi očmi.

Drugo področje je bitka proti napuhu. Da priznam, da nič ne vem o levkemiji, kar pomeni, da naj zaupam osebju. Naj lepo ubogam in delam tisto kar mi rečejo. Pomeni tudi, da naj ne težim z alternativnimi metodami zdravljenja raka, kot je recimo zdravljenje raka s sodo bikarbono in javorovim sirupom. Ljudje gredo na internet, preberejo nekaj dvomljivih člankov ali forumov in potem pametujejo zdravnikom, kako naj jih zdravijo.

Tretje področje pa je bitka za disciplino. Kar nekaj discipline potrebujem, da ohranjam kondicijo v bolniški sobi. Pomeni, da telovadim, ko morem, da jem – vsaj nekaj – ko se da, četudi mi bolniška hrana ne paše. Pomeni tudi, da ko sem doma, naredim vsak dan sprehod tudi če pada sneg ali dežuje. In tako pridobim nazaj nekaj mišične mase. Kondicija pomaga proti raku, a to je “druga bojna linija”.

V ponedeljek začnem – če Bog da – še zadnji štiritedenski krog kemoterapije. Se priporočam za molitve in priprošnje, ter se obenem zahvaljujem vsem molivcem. Vi molivci ste pa v prvi “bojni liniji”.

Foto: Andreas160578, Pixabay