Levkemija: Po prvem krogu, odnos do najbližjih in kakovost našega zdravstva v praksi (VIDEO)

Navdušen sem nad organiziranostjo dela našega zdravstva in bi rad to tudi delil z vami.

Po prvem krogu …

Prvi krog kemoterapije se je zaključil uspešno, levkociti so mi dovolj narasli, da sem lahko šel za en teden domov. To je bil teden poln veselja! Po štirih tednih bivanja ‘znotraj’, sem spet občutil kako je ‘zunaj’.

Takoj ko sem prišel domov – Marinka je imela žal pouk popoldne – sem šel v gozd na bližnji Golovec in naredil en lep sprehod. Utrujenosti nisem čutil. Šel sem pa počasi kot kak starček in srkal gozdni zrak, opazoval rastline, potok, drevesa.

En dan sem šel celo v hribe na Ratitovec. Spet lepo počasi. Sam. In obujal neprecenljive spomine, ki me vežejo na ta hrib. Skoraj cel dan v hribih. Užival vsako minuto, četudi ni bilo prav nobenega razgleda.

Preden sem vstopil v kočo, sem si nadel masko, ker je imunski sitem po kemoterapiji precej ‘bogi’. Da se takoj ne nalezem česa. Pozdravim nekaj ljudi v koči in takoj odidem v drugo sobo, ki je bila prazna. Skozi odprta vrata slišim pritajeno šepetanje: “Mogoče ima levkemijo …” Se jim pokažem na vratih in priznam, da jo imam.

Rak je še vedno – vsaj nekoliko – stigmatizirana bolezen. Opazim, da se bolnika z rakom nekateri ljudje kar malo ogibajo, ker ne vedo kaj reči. Pravim, da ni treba nič reči, le biti blizu, spodbuditi, zmoliti, … samo biti “tu”. Tudi sam sem imel včasih težave s tem, kako se približati bolniku z rakom.

Rad ŽIVIM – posneto na Prtovču

Na poti proti Ratitovcu

Jesenske barve in megla

Vasica Prtovč

O pomembnih odnosih: z Bogom, z ženo, z otroki, … pa tudi o odnosu do bolezni

Tole je video nagovor, ki ga je na obisku tik pred odhodom na drugi krog kemoterapije posnel prijatelj Benjamin Siter.

Kakovost našega zdravstva v praksi

Govorim kako dobro organiziran in strokoven je Klinični oddelek za hematologijo v Kliničnem centru Ljubljana. Prav neverjetni so.

Recimo, ko sem poklical ob dogovorjenem dnevu ob dogovorjeni uri, se mi je takoj javila sestra in povedala, da me že pričakujejo. Kar na hitro sem se moral posloviti od žene. Upal sem namreč, da ne bodo imeli postelje zame in da bom lahko doma še čez vikend.

Ob prihodu so me pričakali z vso izpolnjeno “papirologijo” in takoj so me napotili na punkcijo kostnega mozga. Drugi dan na še eno punkcijo – lumbalno. Neprijetna posega, a oba narejeno s skrbnostjo, natančnostjo in strokovnostjo. Z minimalno bolečin in sočutno.

Kemoterapija: Pač ni prijetna, a potrebna in kot kaže učinkovita.

Centralni venski kateter (CVK): To je sklop cevk od katerih je ena potisnjena v žilo in seže skoraj do srca. Tam je žilna stena zelo debela in jo citostatiki ne poškodujejo. Po tej cevki dobivaš kemoterapijo, druga zdravila, hrano, če je treba, krvne pripravke (jaz dobivam eritrocite in trombocite – hvaležen sem darovalcem!) in preko te cevke se jemlje vzorce krvi. Kako lepo sestre skrbijo za CVK, da se ne okužimo, da so prehodni, …

Zdravniki se mi vsak dan posvetijo na tak način, da mi je popolnoma jasno, da sem v skrbnih in strokovnih rokah. Večkrat na dan pridejo, se z vso skrbnostjo zanimajo tudi za najmanjše spremembe pri meni. In recimo, na pamet vedo ob vsaki viziti, kakšni so izvidi, povedo v naprej kaj se bo dogajalo z menoj. Videti je, da cela ekipa dobro sodeluje med seboj.

Sestre (in tudi medicinski tehniki) so prijazne in skrbne. Imam občutek, da imam na tem oddelku nekaj deset “skrbnih mam”, ki se vsak dan znova trudijo, da sem kakovostno oskrbljen in da se počutim dobro. Med seboj lepo sodelujejo, se šalijo, se ena od druge učijo in si med seboj pomagajo.

Fizioterapevtka nama je (sedaj imam v sobi sotrpina, mladega fanta z levkemijo) pripeljala sobno kolo, dala nekaj pripomočkov za telovadbo in pokazala vaje. Da bi lahko ohranjal kondicijo.

Ker po kemoterapiji človek težko kaj poje (neverjeten upad apetita), sem sprva dobival hrano v žilo, a so me sestre in zdravniki spodbujali naj vendarle kaj pojem. Predlagali so mi tudi, da pokličem iz kuhinje dietetičarko, da se zmenim za tako hrano, ki jo imam rad. Pride, se pogovoriva, naredi zapisnik in sedaj dobivam prilagojene obroke. Hvaležen za to možnost!

Evo naše zdravstvo! Ni kar za počez in kar vse za kritizirati! Kje pa!

Foto: Neža Rutar