Ravno prav ‘zaguljen’

Vse prihaja od Boga. Prav vsi darovi, ki jih imava zakonca in omogočajo preživetje najini družini, so od Boga. Morda se nama zdi, še posebej, če gledava s človeškimi očmi, da pri naju Bog ni bil posebej pravičen pri deljenju darov, da nama jih ni dal dovolj. Tako je zapisano v Svetem pismu v priliki o talentih: “Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega” (Mt 25,15a). Nama se lahko zdi, da jih je dal premalo.

A Sveto pismo pravi v nadaljevanju: “Vsakemu po njegovi zmožnosti” (Mt 25,15b). Bog preprosto zahteva, da darove razvijemo – vsak stoodstotno. Tudi midva. Oba. Bog je tule pravičen, zelo trd, celo neusmiljen do tistega, ki je dar zakopal: “Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi” (Mt 25,30).

Žena mi je pred kratkim rekla, da sem ‘ravno prav zaguljen, da raste ob meni’.

Vsi smo torej odgovorni, da poiščemo svoje darove in jih razvijamo. Še več: verjamem, da smo odgovorni tudi za razvoj darov bližnjih – predvsem sozakonca, otrok, tudi revežev. Nikjer ni zapisano, da Bog revežem ni dal darov. Vsak ima vsaj ‘enega’. Bližnjim moramo torej pomagati poiskati darove in jim omogočiti, da jih razvijajo.

Zaguljen sem. Zato, da omogočam rast.

Žena mi je pred kratkim rekla, da sem ‘ravno prav zaguljen, da raste ob meni’. Izjava mi je takoj nekako zvenela kot pohvala. Vseeno sem pogledal v Slovar slovenskega knjižnega jezika, kaj točno pomeni beseda zaguljen. Takole je razloženo: zaguljen – težaven, neprijeten.

Spraševal sem se, kako v vsakdanjem življenju in v praksi biti ravno prav zaguljen do bližnjih, da bodo ob meni rasli in se razvijali. Tako da sem težaven in neprijeten, tako da zahtevam, da s tem, kar jim je Bog dal, ravnajo na Božji način.

Prav je, da smo skrajno usmiljeni do tistih, ki bi radi delali, pa ne morejo (take je treba po navadi celo poiskati, da jim lahko pomagamo) in da smo zaguljeni do onih, ki bi lahko delali, pa nočejo.

Eden od darov, ki smo ga zakonci prejeli, je zmožnost zaslužiti denar za življenje, drugi pa je dar upravljanja z denarjem.

Dve možnosti: ne morem, pa bi rad, in nočem, pa bi lahko

Kje naj midva – zakonca dobiva dovolj denarja za življenje družine? Zelo enostaven, vedno veljaven in Bogu všečen odgovor je: tako da zasluživa z delom, vsak od naju po svojih zmožnostih. Tu naletimo na dve možnosti: 1) ne morem delati, pa bi rad, 2) nočem delati, pa bi lahko. V vseh mogočih kombinacijah med nama zakoncema.

Biti torej zaguljen, a vedno iz ljubezni.

Prav je, da smo skrajno usmiljeni do tistih, ki bi radi delali, pa ne morejo (take je treba po navadi celo poiskati, da jim lahko pomagamo) in da smo zaguljeni do onih, ki bi lahko delali, pa nočejo.

Sveti Pavel je o tem pisal v Drugem pismu Tesaloničanom. Takole pravi: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé. Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem ter tja” (2 Tes 3,10-11). Podčrtujem besedico noče. Pavel je tukaj zelo zaguljen (= neprijeten) do tistih, ki nočejo delati, in obenem vabi k razlikovanju med nezmožnostjo in nepripravljenostjo za delo.

Vprašanje, ki se tu postavlja, je, kako to razlikovanje doseči v praksi. Odgovor: ni vedno mogoče, ni vedno treba in ni lahko. A vseeno, pripravljenost za delo je treba kdaj preizkusiti v praksi in Bogu všečno prakso pošteno nagraditi, tudi z denarjem – prakse, ki ni po Božji volji, pa ne.

Biti torej zaguljen, a vedno iz ljubezni. In vedno dati človeku svobodo, da se odloči – za delo ali nedelo. To svobodo je Bog dal, mi je ne smemo onemogočati. A dal je tudi posledice odločitev, ki so včasih zaguljene (=neprijetne, težavne).

Needinost med zakoncema v odnosu do denarja

Zakonca bi si morala pri vsem medsebojno pomagati in se spodbujati. A pogosto opažam, da se zakonca v odnosu do služenja, porabljanja in upravljanja denarja močno razlikujeta. V skrajni situaciji se lahko zgodi, da se eden na vse kriplje trudi, da omogoča dostojno življenje družini, drugi pa noče delati, pa bi lahko, obenem pa še zapravlja denar za nepotrebno, odvečno, pogosto škodljivo.

Taka needinost med zakoncema vodi celo družino v revščino, posledično pogosto v ločitev, v še večjo revščino in na koncu v katastrofo za otroke, ki se potegne v naslednje generacije. Tu ne pomaga pomoč v obliki denarja in materialnega, pač pa pomoč v gradnji boljših odnosov med možem in ženo.

Upravljanje z denarjem

Še enkrat, vse prihaja od Boga – talenti, čas, materialno, zato je Bog lastnik vsega, mi smo le oskrbniki. Bog zahteva od nas, da smo dobri oskrbniki.

V času skrajnega potrošništva mnogo “krempljev” sega v naše denarnice – tudi v denarnice revežev.

V vsako življenje, v vsako družino priteče nekaj denarja, pogosto iz različnih virov. Po navadi je to zaslužek od dela, včasih je dar – dobrih ljudi, dobrodelnih organizacij, kot je Karitas, tudi države.

V času skrajnega potrošništva mnogo “krempljev” sega v naše denarnice – tudi v denarnice revežev. Izjemno razvita marketinška industrija nas s psihološkimi prevarami, ki se jim ne moremo izogniti, mnogokrat jih v napuhu tudi podcenjujemo, skoraj prisili, da zapravljamo težko pridobljen denar za stvari, ki niso pomembne, niso potrebne in niso koristne. To bi pomagala pomoč zakoncem pri upravljanju z denarjem.

Bog pošilja pomoč!

A Bog nam vedno pošilja pomoč. Dal nam je še več darov kot jih v sebi prepoznavamo, pogosto se jih ne zavedamo, včasih jih podcenjujemo in za njihov razvoj ne prosimo. Ti darovi so dar molitve, dar discipline, dar spoznavanja Božje volje s pomočjo Svetega pisma, dar zakramentov (spomnimo se samo darov Svetega Duha pri birmi), dar ljudi, ki so nam pripravljeni priskočiti na pomoč – recimo v obliki prostovoljcev Karitas, ki znajo biti ravno prav zaguljeni v ljubezni, da se konkretna družina lahko dvigne iz revščine.

Vabim zakonce – na tej in na oni strani pomoči, da se vseh teh Božjih darov poslužimo. Bog pa obljublja blagoslov.

Članek je bil najprej objavljen v publikaciji Slovenske Karitas Žarek dobrote. Članek je tule rahlo spremenjen.

Foto: Tom Parsons, Unsplash