Lakota za več

Pred časom sem gledal precej zanimiv, a izjemno kompleksen film Atlas oblakov (trailer). Ne želim opisovati filma, ker ga nisem niti dobro razumel v njegovi kompleksnosti. Dogaja se namreč na šestih zelo različnih lokacijah, v šestih različnih časovnih okvirih. Vse to se stalno prepleta …

106 zim po padcu

Eden od časovnih okvirov je tudi ‘106 zim po padcu’ (The Fall), ko je po apokaliptični katastrofi nekaj preživelih živelo v primitivnih skupnostih, častilo eno boginjo in govorilo preprosto angleščino. Postal sem pozoren na dialog med Zacharyjem, članom plemena, ki je na preprost način živelo v ‘Dolini’ in Meronym, članico naprednega plemena, ki je še uporabljalo nekaj preostale tehnologije. Takole je tekel dialog (v pidgin angleščini = preprosta angleščina, ki se sliši precej nerazumljiva):

Zachry: That’s just a rope o’smoke. Old Uns got the Smart. They mastered sick and seeds, they make miracles and fly across the sky.

Meronym: True. All true. But they got somethin’ else. A hunger in their hearts, a hunger that’s stronger than all their Smart.

Zachry: Hunger? For what?

Meronym: A hunger for more.

Malo daljši dialog si lahko tudi pogledate (ta dialog se začne v 30. sekundi):

Ta dialog si razlagam tako, da so imeli ljudje pred padcem-katastrofo veliko znanja (Old Uns got the Smart), da so zmogli obvladati bolezni, semena, da so letali po nebu, da so pravzaprav lahko delali čudeže. Vse to. Da pa niso zmogli obvladati lakote v svojih srcih, lakote za več. Ta lakota pa je bila močnejša kot njihovo znanje  in to je razlog za padec, za apokaliptično katastrofo.

Lakota za več? Česa?

Imeti več je paradigma v kateri živimo svoja življenja. Kar nekako usede se v nas skozi leta vzgoje.

Lakota za več denarja: Kar normalno se nam zdi, da moramo z leti zaslužiti več in več, četudi se nam potrebe z leti zmanjšujejo. Človek ima največjo potrebo po denarju gotovo takrat, ko si ustvarja družino, torej ravno takrat, ko je – nekako po koncu študija – plača najnižja. Če sploh je. Sedaj smo prišli celo na idejo, da se mladim, ki končajo šolanje ne omogoči plačanega pridobivanja izkušenj, pač pa naj delajo prostovoljno. Naj voluntirajo in živijo v odvisnosti od staršev (ki jim velikokrat to prav godi – morda zaradi lakote po več – vpliva).

Več denarja prinese več dobrin, več prostorov (naše hiše so vedno večje), več prestiža, več veljave, zato pričakujemo tudi več zadovoljstva in celo več spoštovanja okolice. V naših srcih počasi raste tale lakota po več, vedno bolj smo “lačni”. A bolj kot se “hranimo”, večja je “lakota” in to kar imam sedaj, še ni dovolj. To nas vodi v vedno večje nezadovoljstvo, v naših krajih tudi v zavist in sovraštvo do onih za katere se nam zdi, da imajo več. Če se kar prepustimo tej lakoti po več, nas vodi v zasvojenost, ki se je težko znebimo.

Še druge lakote so v naših srcih:  lakota za več moči, lakota za več vpliva, lakota za več ozemlja, lakota za več užitka, … Prav vse je treba brzdati in jih nadomestiti z lakoto za več nesebične ljubezni.

Dodano 7. april 2024: Lakota po Božji besedi

Ko sem se vozil z vlakom v Krško na snemanje oddaje, sem naključno odprl Sveto pismo. Odprl se mi je prerok Amos, ki ga sploh nisem poznal. V tej knjigi sem naletel na še en opis lakote: Glejte, pridejo dnevi, govori Gospod Bog, ko bom poslal v deželo lakoto; ne lakote po kruhu in ne žeje po vodi, temveč po poslušanju Gospodove besede. (Amos 8,11)

Se mi zdi, da nas v tem času že žeja po poslušanju Gospodove besede, ki je zapisana v Svetem pismu. V njem se nam razodeva kakšen je Bog in tudi kakšen je človek. Ker je Bog – kot je povedal Jezus – pot, resnica in življenje (Jn 14,6), je najbolje, da se gremo učit k Njemu – Jezusu, v vsakodnevnem “sedenju ob Njegovih nogah”, postanemo Njegovi učenci in bomo vedno bolj v resnici.

Foto: Aleš Čerin