Dolga pot je pot v prostore milosti : PREPROSTOST - Aleš Čerin

Vsako leto me potegne na dolgo pot. Zadnje čase se na pot odpravim sam ali pa le v družbi s katerim od najbližjih – žene in otrok. Dolga pot zame pomeni vsaj tri dni dolgo romanje po kakšnem od kotičkov naše domovine.

Na dolgo pot vzamem le najnujnejše, da je vsaj tovor, ki ga fizično nosim, lahak. Prenočišč si ne organiziram vnaprej. Grem na “Bodi pripravljen, vedno pripravljen!”. Pripravljen sem sprejeti, kar prinese pot, računam na dobroto in odprtost ljudi. Želim si izziva trkanja pri dobrih ljudeh. S seboj sicer vedno vzamem tudi skavtsko posteljo – spalno vrečo in podlogo, tako, da lahko v sili prespim, kjer me pač ustavi noč.

Kaj me vleče na dolgo pot?

Sprašujem se, kaj je tisto, kar potegne po naravi lenega človeka – sam se imam za precej lenega človeka – na pot, kjer bo vsak korak pomenil premagovanje gravitacije, bolečine in samega sebe. Po kakih 30 do 40 kilometrih dnevne poti so namreč koraki konec dne pravzaprav muka: bolijo mišice, pečejo podplati, telo se upira.

Kaj me vleče v to – prav fizično – plavanje proti toku?

Kaj me spravlja v dolgotrajno gibanje, če je pa veliko lažje ležati, sedeti?

Zakaj recimo raje ne sedem v avto in se odpeljem do cilja, namesto da bi – kako staromodno – pešačil?

V čem je smisel dolge poti?

V prostoru med grešnikom in Njegovo milostjo

Zadnja taka pot me je vodila od doma v Ljubljani do Trsta – sto štirideset kilometrov precej samotnih poti skozi pokrajino. Slabe štiri dni sem hodil – s telesom po poteh, ki so jih nekoč ubirali romarji iz naših krajev, ko so romali na grob Svetega Jakoba v Španiji, z mislimi pa po prostranstvih praznine svoje glave, v »prostoru« med mano grešnikom in Njegovo milostjo.

Samotna dolga pot je – tako se mi zdi – pot v prostore, kamor človek le stežka vstopi v vsakdanjosti časa. Zdi se, da dolga pot to omogoči, a ne vedno in sploh ne avtomatsko. Meni vstop v te prostore omogoči kombinacija dolge poti in Božje besede, kar simbolno sporoča tudi vsebina žepa v kratkih hlačah, kjer sta bila vodnik po Slovenski Jakobovi poti in Sveto pismo.

Dva vodnika: po pokrajini in po poteh življenja.

Na poti do Trsta sem si že takoj na začetku v zavest »naložil« odlomek iz Svetega pisma (Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretvezaza življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni. (Gal 5,13), tako, da sem se ga naučil na pamet.

S pomočjo enakomernega »bitja« kakih 80.000 korakov na dan, sem Besed(il)o skoraj štiri dni “podil po prostoru”. Najprej sem ga – saj ne vem, če je to prav, a jaz tako delujem – razdrobil v besede in s skoraj farmacevtsko natančnostjo po človeško analiziral njihov pomen. Čez nekaj časa sem v Svetem pismu poiskal dopolnitve in tudi te analiziral.

Kako človeško – analiziral, namesto, da bi se jim pustil nagovoriti … A Gospod tudi preko človeškega načina delovanja najde pot, da spregovori, nagovori, provocira, spodbudi, usmerja, … Hvaležen!

Pot do soljudi

Še ena pot je: pot v “prostor” do soljudi, ki jih srečuješ. Ne do vseh. A moja izkušnja je, da na dolgih poteh srečam ljudi, ki jih je treba srečati, ljudi, s katerimi si imamo kaj podeliti. Saj ne vem, kako naj povem drugače.

Tokrat se me je najbolj dotaknilo srečanje z možem, ki je želel z menoj prehoditi del poti. Na štiriurni poti sva skupaj molila, se pogovarjala – tudi čisto o vsakdanjih rečeh in, neverjetno, v teh nekaj urah sva zmogla »odriniti zelo na globoko«, prav do bolečine. Kot bi vstopila v prostor Njegove milosti. Hvaležen!

V eni od kraških vasi sem srečal moža, ki mi je želel razkazati lokalno cerkvico. Ponosen na častitljivo starost stavbe, na njeno zavetnico Sveto Notburgo, me je z grenkobo opozoril na to, da se vasi praznijo: Včasih nas je bilo v vasi veliko, pa ni bilo hiš. Sedaj je hiš veliko, pej ni ljudi.«

Sveta Notburga, je bila prijazna, pobožna deklica, ki je želela izpolnjevati Božjo voljo. Ko jo je nekoč gospodar silil delati v nedeljo, na Gospodov dan – bil je čas žetve – je v zrak vrgla srp, da bi srp pokazal Božjo voljo. Obvisel je v zraku in deklici ni bilo treba več delati v nedeljah. Tudi gospodar je to vzel kot znamenje Božje volje in se spreobrnil.

Mlado svetnico bi lahko imenovali tudi zavetnica nedeljskega počitka, lahko bi jo imeli za zavetnico tretje božje zapovedi. Na poti do Trsta sem se poglobil v moj odnos do nedeljskega dela in v to koliko dajem Boga na prvo mesto, koliko dejavnosti, stvari, ljudi je (kdaj) pred njim. Mlada tirolska svetnica me je, s pomočjo moža, ki mi je odprl lokalno cerkev, opomnila prav na najbolj bistveno – moj odnos z Njim. Hvaležen!