Utilitarni filozofi so detomor poimenovali po-rojstni splav (VIDEO) : PREPROSTOST - Aleš Čerin

Profesor dr. Jože Trontelj, doktor medicine, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in slovenski delegat v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope, je imel na Nikodemovih večerih izjemno predavanje o bioetiki z naslovom “Sveto kot neizbežno”.

Kaj naj ostane nedotakljivo v času velikih sprememb?

“Tema ‘spremembe’ je za letošnje Nikodemove večere današnjemu času nadvse primerna. Živimo namreč v dobi naglih, potencialno usodnih sprememb. Gospodarski razvoj in rast ne moreta biti neomejena. Meje se dejansko naglo bližajo. Prej ko se bomo nanje pripravili, manj nam bo težko. A da bo težko ni dvoma. Pripravljati se, pomeni prilagajati se, in te prilagoditve bodo sprememba, morda večja kot katerakoli v dosedanji zgodovini. Lahko namreč pričakujemo novo obliko globalne družbe. Že danes, še bolj pa takrat, bo eno temeljnih vprašanj, kaj se ne sme spremeniti, kaj naj ostane nedotakljivo, kaj je potrebno najbolj skrbnega varstva, kaj moramo prenesti v novo kulturo, novo civilizacijo nepoškodovano. Ker nam mora biti sveto. Danes je vse več ljudem jasno, da mora to biti nekaj s področja etike.”

O temeljih etike

“Kaj so temelji etike? Pogosto navajajo kot izhodišče etičnega ravnanja štiri aksiomatična načela: delati dobro, ne delati slabega, biti pravičen in spoštovati samoodločbo drugega. K temu dodajajo še tako imenovano zlato načelo etike: “Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” … To so vsekakor vrhovna vodila, ki so preživela preskus časa. Časa merjenega v tisočletjih.”

O spoštovanju dostojanstva človeškega bitja in povezavi s človeškim zarodkom

“Potreba po spoštovanju dostojanstva človeškega bitja. Ta pravzgib pa je v svojem bistvu eden od temeljev človeške civilizacije nasploh.”

“Kaj je človeško dostojanstvo? To je inherentna, vrojena vrednost vsakega človeškega bitja. In prav ta je podlaga za civilizacijo.”

“Od tega kako resno jo jemljemo kot moralni imperativ, je odvisno, koliko bomo priznali človekovih pravic posamezniku, posebno neznancu-tujcu. Od tega je odvisno koliko pravic do varstva bomo dodelili človeškemu zarodku, tistemu v petrijevi posodici in onemu v maternici.”

“Kako bomo gledali na evtanazijo in na samomor z zdravnikovo pomočjo. In kako na zlorabe človeka kot sredstva, instrumentalizacijo, kako bomo spoštovali svetost življenja, in kaj si bomo drznili početi z genetsko dediščino prihodnjih otrok.”

“Redko, če ne edino dosledno gledanje na ta velika etična vprašanja, najdemo v katoliški etiki. Najpomembnejša doslednost je v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od spočetja do smrti, da nihče nima pravice zahtevati lastne usmrtitve z roko drugega, nihče ne sme hote vzeti življenje drugemu.”

“Tudi v družbah, ki spoštujejo etiko, celo v vrsti religij vidimo kompromise, ki delajo življenje množic lažje in udobnejše, a to gre na račun najšibkejših človeških bitij, med njimi posebej tistih na začetku in onih na koncu življenja.”

O preimenovanjih: iz zarodka v pred-zarodek in iz evtanazije v pokončanje pacienta brez izrecne zahteve

“Pri splavu se je postavljalo vprašanje, kdaj se začne duševno življenje človeškega zarodka. Pred tem vprašanjem naj bi bilo dovoljeno svobodno razpolaganje z njim in njegovim življenjem. To seveda velja tudi za zarodke “in vitro” po zunajtelesnem spočetju. Z istim vprašanjem so se ukvarjali tudi raziskovalci in misleci našega dela sveta. Zanimivo je pogledati argumente na podlagi katerih so na primer upravičili pridobivanje človeških zarodkov za znanost in za izdelavo zdravil.”

“Zarodek v zgodnji dobi razvoja, znotraj prvih 14 dni, so imenovali – preimenovali pravzaprav – v predzarodek. Ta pa naj ne bi imel pravice do nikakršnega varstva. Ker še nima razvitih možganov. Ključno pri sprejemanju britanskega zakona, ki je dovolil poljubno porabo tako mladega človeškega bitja za laboratorijske poskuse, je bilo to preimenovanje.”

“V pravno-etičnih razpravah je bil za zarodke odsvetovan izraz človeško bitje. Kaj bomo spoštljivega rekli o taki etiki?”

“Na Nizozemskem se evtanazija novorojenčkov in otrok ali neprostovoljna usmrtitev odraslih ne imenuje evtanazija, ampak pokončanje pacienta brez izrecne zahteve. Teh usmrtitev ne najdete v evtanazijskih statistikah.”

O pravici do življenja v luči utilitarnih filozofov

“Novodobni utilitarni filozofi vežejo pravico do življenja na sposobnost pogleda v prihodnost in na sposobnost odločanja o sebi. Nerojeni otroci, dojenčki in kronično nezavestni bolniki tega nimajo. Zato jih lahko štejemo za neosebe, pravijo ti filozofi, zato nimajo pravice do življenja. Detomor so poimenovali po-rojstni splav.”

O ugovoru vesti med zdavniki

“Ugleden britanski zastopnik filozofov (ugleden predstojnik inštituta za etiko v Oxfordu) nove vrste, ki sami sebe imenujejo tudi praktični ali utilitarni etiki, je predlagal, da se pravica do ugovora vesti sploh odpravi, češ, da je vest izgovor za muhavost ali za izogibanje dolžnosti. In ko gre za dolžnost, je ugovor vesti krivičen in amoralen, in če gre za resno dolžnost, bi moral biti prepovedan z zakonom in kazniv z odvzemom licence. In še naprej, vrednote in vest ne smejo vplivati na zdravstveno oskrbo. In nazadnje, prostora za zdravnikovo vest in s tem za ugovor vesti je v sodobni medicini malo.”

“Ne smemo pozabiti, za pravico do ugovora vesti so tisoči pogumnih mož in žena prenašali porogljivo zaničevanje in šikaniranje, prestajali so dolgoletne zaporne kazni, žrtvovali so celo svoja življenja. Če bi sledili zahtevam zagovornikov nove etike, in bi to pravico ukinili, bi ne izgubilo samo zdravništvo, izgubili bi vsi. Ni mogoče pričakovati, da bo vsakdo občutil etične meje poklicnega ravnanja enako razločno in se jih enako odločno držal.”

“Vest je gotovo vrednota, ki je ne smemo žrtvovati. Vest podpira etično vedenje tudi takrat, ko preneha strah pred kaznijo, ki je mnogim potreben motiv za izogibanje hudodelskemu ravnanju.”

O dostojanstvu

“A vrnimo se k dostojanstvu. Kaj sploh je dostojanstvo? Beseda se uporablja za različne pojme. Včasih označi odliko človeka, ki si je zaslužil naše spoštovanje s svojimi moralnimi vrlinami in zaslugami. Bolj prazen je izraz, če ga uporabimo za človeka, ki si zasluži spoštljiv odnos zaradi položaja, ki ga zaseda v družbi. Dostojanstveniki so ugledneži na visokih funkcijah. Nekateri govorijo o dostojanstvu tudi kot načinu vedenja, ki je v nasprotju s prestrašenostjo, obupavanjem, čustveno šibkostjo. V tej zvezi omenjajo celo umik iz predsmrtnih stisk v samomor ali evtanazijo kot smrt z dostojanstvom. S tem mislijo na podobo o sebi v očeh drugih in v lastnih očeh. To seveda nima nič skupnega z dostojanstvom na katerega mislimo mi – in to je vrednota, ki je neodvisna od vsakršnih zunanjih meril – dostojanstvo, ki ga imata v enaki meri moralen človek in hudodelec.”

“Dostojanstvo človeškega bitja je najvišja vrednota, ki varuje posameznika. je celo višja kot pravica do življenja. Spoštovanje človeškega bitja in njegovega dostojanstva je morda pretežno razumska kategorija, ima pa svojo vzporednico na čustveni ravni. To je sočutna skrb za sočloveka, ljubezen do bližnjega.”

O empatiji (= sposobnost sočutnega vživljanja v bližnjega), skrbi za sočloveka

“Moramo vedeti, da tudi ko ima otrok zdravo dedno zasnovo za take lastnosti (opomba: empatija, skrb za sočloveka), se te ne bodo razvile, če jih ne bo spodbudilo okolje. To spodbujanje pa mora priti dovolj zgodaj in biti mora dovolj razločno. Raziskave kažejo, da sta ključni prvi dve leti življenja. Takrat mora otrok doživljati ljubeč stik z roditeljema. A ne pozabimo, to je le nujno potrebna dopolnitev tistega, kar otrok že ob rojstvu prinese na svet. Če pa se sposobnost empatije ne razvije, bomo dobili moralnega invalida – nesrečo zanj in za ljudi okoli njega.”

O medicinskih metodah “izboljševanja človeka”

“V spoštovanje človeškega življenja se lahko na slab način vmeša tudi medicina. Vmešala se je že mnogokrat. Večkrat z katastrofalnimi posledicami za vpletene.

Danes izumlja metode s katerimi naj bi bilo kmalu mogoče izboljšati človekove lastnosti in sposobnosti. Govorijo o “žlahtnjenju človeka” na načine kakršni so že vpeljani v pridelavo poljščin in v živinorejo. Za zdaj gre največkrat za pospeševanje duševnih in telesnih sposobnosti z zdravili.

A kmalu utegnejo biti na razpolago tudi posegi v genom. Marsikaj je že narejenega na poskusnih živalih. Ti posegi naj bi povzročili celo dedne spremembe lastnosti.

Če poslušate nekatere ugledne mislece na vplivnih položajih, nas mora zaskrbeti. Starši naj ne bi imeli pravice zavrniti izboljševanja svojih otrok, ko bodo metode na razpolago.

Med zaželenimi ojačanimi lastnostmi bodo tekmovalnost večja inteligentnost, nadarjenost za umetnost in šport, boljša sposobnost za koncentracijo in spomin, manjša potreba po spanju, večja lepota telesa. Cilj bo čim boljši individualni uspeh. Ni pa med cilji sposobnosti empatije.”

Poziv k ohranjanju človekovega dostojanstva

“Če je kaj česar ne smemo spremeniti, tudi ko nas bodo k temu pozivali, če je kaj takega česar si res ne smemo pustiti vzeti, potem je to naše podedovano nagnjenje k spoštovanju človeškega dostojanstva in k sočutni skrbi do bližnjega. Kakšno katastrofo je prinesla ljudem odprava človeškega dostojanstva v času treh totalitarizmov, še dobro pomnimo. Tudi pri nas so bili deset tisoči pobiti, sto tisoči pa ustrahovani, ponižani in oropani pravic.”

“Tu pa je nova nevarnost, ki jo utegne prinesti novi razcvet biotehnologije, pod idejnim vodstvom praktičnih etikov. Pred njo je malo pred smrtjo svaril modri profesor Edmund Pelegrino. Človeško dostojanstvo mora ostati nedotakljiva vrednota.”