Faktor preovojninskosti
Priznam, izumil sem nov izraz za koncept, ki ga srečujem v svetu potrošništva: preovojninskost. Lahko bi mu rekli tudi preembaliranost, pa mi je slovenski izraz bolj všeč. Pomeni pa pretirano uporabo ovojnine, kot embalažo z lepo slovensko besedo imenujemo farmacevti.
Preveč!
Povsod je uporabimo preveč. Samo nekaj primerov: po pol litra vode zapakiramo v plastiko – v približno 24 g polietilena, pa sokove v tetrapake, pa lepo narezane salamce v obilo plastike. V nekaterih trgovinah ti vsako malo škatlico (ki je tako in tako zavita v ovojnino) dajo v vrečko in se kar čudijo, če jo nočeš vzeti.
Vse to podpiramo mi kupci, ki se z ovojnino in pretirano uporabo le-te sploh ne obremenjujemo, proizvajalcev, ki pretiravajo, pa ne kaznujemo na primer z bojkotiranjem nakupa. Zadal sem si, da bom spremljal in objavljal proizvode – po mojem mnenju- s pretirano količino ovojnine.
Vsa ta pretirana količina ovojnine konča v smeteh. Le manjši del jo recikliramo. Pa tudi če bi jo vso reciklirali, je to šele najnižja stopnja v konceptu ravnanja s smetmi 3 R (Reduce, Reuse, Recycle), ki sem mu sam dodal še en R (=Refuse).
Faktor preovojninskosti za miško: 1,70
Zadnjič sem kupil miško, čisto običajno brezžično računalniško miško, znanega podjetja. Ko sem se oziral po drugih miškah v trgovini, ni prav nobena bila kaj manj potratna z ovojnino. Doma sem vse skupaj vrgel na tehtnico:
– miška, skupaj z baterijami in sprejemnikom: 112 g
– papirna ovojnina: 126 g
– navodila in garancija (debela, v “milijon” jezikih): 70 g (od tega 5 g v slovenščini)
– plastična ovojnina: 8 g
Za hec sem tudi določil faktor preovojninskosti, ki sem ga določil kot razmerje med maso ovojnine in maso proizvoda (skupaj s potrebnimi navodili).
Faktor preovojninskosti (za miško) = masa ovojnine/masa proizvoda = 199 /117= 1,70
masa ovojnine = masa vse ovojnine + masa nepotrebnih navodil
masa proizvoda = masa proizvoda + masa potrebnih navodil
Privlečeno za lase?
Saj vem, da je tole rahlo privlečeno za lase in med različnimi proizvodi neprimerljivo, med podobnimi proizvodi – npr. med miškami, pa je. Malo bom računal od časa do časa in pri nakupu proizvodov bo tole en od faktorjev, ki bo vplival na nakup.
Sprašujem se, zakaj je treba majhno miško zapakirati v skoraj pol kvadratnega metra kartona, saj ni iz porcelana. Zakaj je treba dodati več kot pol kvadratnega metra papirja in celo knjižico navodil za uporabo miške, ki je precej trivialna?
Zdi se mi, da zato, ker mi kupci pademo na velikost – tudi velikost nečesa, česar sploh ne potrebujemo in zavržemo. Vpliva pa na nakup.
Prosim za pomoč
Ko boste naslednjič kupovali miško ali pa kaj drugega, izračunajte faktor preovojninskosti in ga zapišite med komentarje.
Foto: Aleš Čerin
Softiči … MS licenca za Win Embedded (nalepka 10×10 mm!) prišla v škatli 35x50x10 cm … 🙂
Grega, hvala. Ja, tale je tudi od sile. Takole zapakirati programsko opremo, oziroma nalepko, ki le označuje licenco. Padamo na fore, kajne?
Zaključek je pravilen – “Se mi zdi, da mi kupci pademo na velikost – tudi velikost nečesa, česar sploh ne potrebujemo in zavržemo. Vpliva pa na nakup.”
Dejstvo je, da vsega tega proizvajalci ne dajejo zaradi lastne želje, ampak dokazanih vplivov na nakup. Ampak to je genetsko pogojeno, ni nekaj negativnega. “Prijetne” oblike dajejo občutek varnosti in s tem vplivajo na zadovoljitev ene primarnih potreb.
In če ne potrebujemo ovojnine mi osebno za nadaljnjo uporabo, to ne pomeni, da ni bilo recimo potrebno imeti ovojnine tekom distribucije. Ali da predstavlja nekaj nepotrebnega.
Dejansko te iste miške v nekaterih delih sveta seveda ni treba ovojnirati. Ampak po drugi strani to ne pomeni nujno kaj slabega. Mislim, da je znanost embaliranja tudi pozitivno prispevala k sedanjemu stanju ponudbe. Marsikatera bolezen se ne prenaša med ljudmi zaradi “odvečne” embalaže recimo. Številne embalaže so narejene tako, da spotoma znižujejo številne druge stroške ali koristijo resurse, ki so prosti. Navodila v več jezikih hkrati zmanjšujejo proizvajalcem verjetno stroške tiska.
Skratka, končni izdelek je težko ocenjevati zgolj po teži. Je pa berljivo čtivo. 🙂
Dušan, hvala za odziv. Res je kar pravite: “Prijetne” oblike dajejo občutek varnosti in s tem vplivajo na zadovoljitev ene primarnih potreb.” A mene kot kupca ne zanimajo psihološki triki zadovoljevanja mojih primarnih potreb ob nakupu recimo miške. Še posebej če stroške le-tega prevalijo name in če s tem brez potrebe svinjamo planet. Sam sem se pač odločil, da izvajalcev teh trikov ne bom nagrajeval z nakupom.
Sam seveda nisem proti vsej ovojnini, a kot pisec bloga preprostost, se zavzemam za toliko ovojnine kolikor jo je dovolj za obvarovanje izdelka, ljudi v distribucijski verigi in mene kot kupca. In nič več. Psihologije prodaje ne bom podpiral.
Končni izdelek seveda ni primerno ocenjevati zgolj po teži. Tole mi je najprej padlo na pamet, bi bilo pa fino “pogruntati” kak drug algoritem. Da bi bilo bolj “fer”.
Ja, težava je edino, da je ocenjevanje zadovoljevanja potreb subjektivno. Pri bolj inteligentnih ljudeh seveda rabimo manj embalaže, saj ta pri njih ne zadovoljuje potrebe po varnosti. Kvečjemu obratno, kot pri vas ali meni, količina embalaže verjetno vpliva na negativna čustva ob nakupu.
Iz izkušenj žal vem, da prodajne številke (in če želimo s tem povezani marketinški “triki”) govorijo v prid tovrstne embalaže. Proizvajalci imajo tako praviloma 2 možni strategiji – ali se držijo lastnih inteligentnih pogledov na tematiko, ali sledijo nekim prodajnim ciljem (ki držijo podjetje nad vodo).
Dejansko je tematika sicer zelo povezana z aktualnim obvestilom o piškotkih. Legalno (v Sloveniji) in pravilno do uporabnika je recimo piškotke namestiti v brskalnik šele po tem, ko jih uporabnik dovoli. Dejansko pa vemo, da večina tega niti ne razume, zato je večina v Sloveniji (s to stranjo vred) šla v strategijo, ki je dovoljena v drugih državah EU (najprej namestimo piškotke, nato se uporabniku da skrita možnost druge izbire).
Piškotki so zgolj marketinška podpora, da vemo, kaj uporabniki potrebujejo. Brez njih je manj psihologije prodaje in več intuitivne komunikacije. Ampak realno gledano nam je bolje z njimi kot brez njih. Tako je za večino življenje bolje z embalažo.
P.S.: piškotki služijo za nekaj provokacije razmišljanja seveda. In sam (kot napisano zgoraj) ne maram embalaže, razen nujne. Le utemeljujem, da je v vedenju organizacij to žal nujni dejavnik preživetja na trgu.
Drži. Že pred 30 leti so v ZDA bile škatle za kosmiče vsaj za faktor dva prevelike.
zanimivo se mi zdi, da se od proizvajalcev ne odločajo za refil/refuzo itd embalaže. ali pa embalaže brez dizajna.
primer: redno kupujem kosmiče. zakaj mi vedno v ceno dajo embalažo. če bi jih lahko dobil samo v prozorno vrečo z obvezno etiketo(EAN, in nujne regulatorne zadeve). win win situacija. njih bi ceneje prišla embalaža, mene pa izdelek.
Gorenak: Ja, res je zanimivo, da se ne odločijo. Ker se jim ne splača, dokler potrošniki padamo na “foro” lepote ovojnine prav toliko ali pa še bolj kot na vsebino. Ko se jim bo splačalo, se bodo. Vse je torej odvisno od nas potrošnikov.
Hvala za odziv.
Menim, da izdelek ne bi bil dovolj cenejši, da bi se nam izplačalo nositi embalaže seboj. Za povrhu bi izdelek pojmovali kot cenejši, česar se proizvajalci najbolj bojijo in bi naslednjič (ko bi pozabili prinesti prazno embalažo) hoteli izdelek+embalažo za ceno izdelka. In tako dalje.
Saj je znano, da manj porabimo za izdelavo emabalaže, kot ta embalaža nato naredi škode v naravi. Edino takojšnja obdavčitev proizvajalca (kot da je ekološko škodo že povzročil) bi zmanjšala količino nepotrebne emabaže. V smislu onesnaževalec plača. (Nato mu država lahko za vrnjen + % od recikliranega dela embalaže lahko davek na onesnaževanje vrne.) Seveda so takšni ukrepi učinkoviti le, če so dovolj globalni. Na primer na ravni cele EU.
P.S. Vse definicije in formule bi gladko šle skozi recenzijo (peer review) tudi v resnih znanstvenih revijah. Morda sploh niste prvi, ki je to naravno definicijo na natanko enak način eksplicitno zapisal. Ne morda pač pa najverjetneje. 🙂
Kot marketingar po izobrazbi bi rekel takole – če bi bilo dovolj “gorenakov”, bi verjetno proizvajalci uvedli izdelke z reducirano embalažo. Torej takšno ceneno prozorno z obvezno etiketo (z minimalnimi črkami, da se porabi še manj za tisk). In QR kodo z vsemi ostalimi zadevami.
Kot optimist sem prepričan, da je to na tem planetu že bilo vsaj 100x testirano. 7 milijard nas je in zagotovo so številni že prišli do podobne ideje in poskusili. Verjetno se je ponekod celo obneslo (v neki racionalni pretežno moški družbi).
Kot realist vem, da je večina teh poskusov pokazala, da nakupujejo predvsem ženski možgani. Takšni, ki imajo nekje “občutek za estetiko in varnost”. In ki izdelek ocenjujejo na osnovi embalaže.
Enostavna embalaža jim daje občutek, da se proizvajalcu “ni dalo potruditi”. Da je torej “nenatančen, površen, brez občutka”. Proizvajalec, ki torej ni zaupanja vreden.
Edino, kar se mi torej v tem kontekstu zdi napačno, je razmišljanje, da je odvečna embalaža načrtna (in zlonamerna) odločitev proizvajalcev in marketingarjev. Ni, je zgolj skozi milijone izkušenj uravnovešena. Lahko bi bila precej večja in še bolj razkošna, a ni. 10 dag čokolade je možno oviti v 1x1m embalaže, a se tega ne počne. Ker je praksa skozi čas verjetno dala “ustrezno mero” embalaže.
Ja se čisto strinjam z Dušanom- potrošniki smo “krivi”, marketing in podjetja samo plasirajo zadeve, ki se bolje prodajajo.
recimo pivo je v povratnih steklenicah, kar je super, ker je ceneje. Olje pa je baje bilo in očitno raje vzamemo plastiko, ker je bolj enostavna ali pa je premala razlika v ceni.
mogoče pa bo kdaj dovolj “Gorenakov” za ostale produkte.
Saj bo, sčasoma bo pamet prevladala. 🙂 Je pa dejstvo, da bomo rabili še nekaj odličnih tovrstnih ponudnikov, da bodo uporabniki res zaupali na videz slabši embalaži.