Kaj govori “škljocanje“ ključavnic na Mesarskem mostu?

Zadnjič sem med tekom na Ljubljanskem maratonu tekel za sotekačem, ki je imel na majici na hrbtu napisano: “Pretečem, kar rečem! “.  Pa sem med tekom in kasneje ko sem pisal blog premišljeval o dajanju obljub – sebi in drugim. Tudi o poročni obljubi, ki jo verni zakonci na glas izrečemo drug pred drugim, pred skupnostjo (mi temu pravimo občestvo) in pred Bogom. Tisti, ki niso verni in se poročijo civilno, svojo privolitev tudi izrečejo drug pred drugim in pred skupnostjo.

V obeh primerih obstoji akt zaveze, ki ima pomen in svojo težo. Ne vem kako ljudje, ki se za nobeno od teh dveh oblik ne odločijo, tehnično vzpostavijo izvenzakonsko skupnost.  Morda se kar preprosto eden preseli k drugemu pa je. Če je tako, potem ne vidim nobene jasne meje med “biti v skupnosti” in “ne biti v skupnosti”. Po domače: kolikokrat pa moram prespati pri svoji punci, da se šteje, da sva v izvenzakonski skupnosti? Ali je res prav, da so meje tako nejasne?

Glede poročne zaveze sem velik formalist

Morda mi bo kdo očital, da sem formalist, češ saj je tako in tako pomembno le, da se imava midva rada, saj papir ni pomemben. Naj kar takoj odkrito povem, da sem res formalist in tudi to, da se mi zdi prav, da sem in celo, da sem vesel, da sem.

Prepričan sem namreč, da formalno sklenjena zveza, z jasno izraženo – pomeni izrečeno zavezo (dejansko se jo tudi podpiše), pomeni veliko več kot nekaj neizrečenega, nekaj kar samo “je nekje v zraku”. Da ne govorim o neprecenljivosti zakramenta zakona pred Bogom (zakrament = vidna podoba nevidnega ali vse kar nam Bog podarja, ne da bi si to vsaj malo zaslužili (YouCat)).

S tem, da se v zakon povabi Boga, ki je Ljubezen in za katerega vem, da nama bo stal ob strani “v sreči in nesreči, bolezni in zdravju“, za katerega vem, da mi bo pomagal “ljubiti in spoštovati“ ljubljeno osebo “vse dni življenja“. Tudi veliko dam na simbolno govorico, na primer na izmenjavo prstanov, ki se med zavezo zgodi.

Koncept zaveze je v krizi

V tem premišljevanju sem prišel do zaključka, da je v našem obdobju in v naši kulturi pravzaprav celoten koncept poročne zaveze v krizi. Neradi jo sklenemo in če jo že, jo tudi dokaj lahko prelomimo. Na letni ravni pride v Sloveniji ravno tretjina ločitev glede na število sklenjenih zakonskih zvez. Kot da se bojimo zavezati, ker je zaveza pač – tako kot se za zavezo spodobi – zavezujoča.

Iz zaveze izhajajo odgovornosti, žrtve, a tudi darovi in milosti, kot so – recimo – varnost. Vse to. In mi pač žrtvujemo milosti, ker ne maramo prevzeti popolne odgovornost in se nočemo žrtvovati. Ali drugače, nismo se pripravljeni zavezati da bomo – kot pšenično zrno – vsakodnevno “umirali” v svoji sebičnosti in se žrtvovali za ljubljenega sočloveka. Obilnost sadov, ki nam je obljubljena, za vsakodnevno “umiranje” pa kot da nam ni mar (Jn 12, 24).

Simbolika ključavnic

Na Mesarskem mostu v Ljubljani pa sem zadnjič, nekaj dni po maratonu in premišljevanju o pomanjkanju in lomljenju poročnih zavez, opazil veliko množico ključavnic priklenjenih na jeklene žice. Zgleda, da (predvidevam) predvsem mladi priklenejo ključavnico na žico, ključ vržejo v reko in tako nekako simbolično “zaklenejo” svojo ljubezen. Pa morda raje recimo zaljubljenost. Tako romantično se zdi.

Prijateljica pravi, da je to brez pomena, samo marketinška poteza in onesnaževanje narave. Da je poročna zaveza veliko več. Se strinjam, pa vendar dopuščam možnost, da so jeklene ključavnice na žicah mostu simbolika klica mladih po “nekaj več je kot sva le midva”. Morda pa so klic v smislu “rad bi se trdno – simbolika jeklenosti ključavnice, za vedno – simbolika zaklenjenosti in ključa, ki se vrže v reko, svobodno – gotovo sta ključavnico zaklenila sporazumno, zavezal za odnos s teboj”. Poudarjam, da je to morda le simbol klica po nečem bolj trdnem, kot so le med nama – v veter – izrečene besede. In to se mi pravzaprav zdi dobro.

Ključavnice niso in nikoli ne morejo biti nadomestilo za sklenitev poročne zaveze, ker v tem aktu “škljocanja” manjkata dva bistvena elementa  – manjka izrekanje zaveze pred skupnostjo in vabilo Bogu v najino skupnost.

Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.

Foto: Aleš Čerin