Pretečem, kar rečem!

Včeraj sem tekel na Ljubljanskem maratonu. Na 21 km. Težke, zimske razmere. Pravzaprav še nikoli nisem tekel (treniral pač) v snežnem metežu, po plundri. Bilo je prav zanimivo, nekaj posebnega.

Kot sem že lansko leto pisal, nisem ljubitelj množičnih prireditev. Verjetno tudi vi, dragi bralci bloga opazite, da pogosto ubiram bolj samotne poti. A Ljubljanski maraton ima svoj čar. Še posebej včeraj je bilo zanimivo, ker je bilo vreme tako strašno in na prvi pogled neprimerno za tek.

Lansko leto o Pavlovem izreku, letos o obljubi

Lansko leto sem med tekom modroval o znamenitem Pavlovem izreku “Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.” 2 Tim 4, 7. Letos sem mislil, da bom – glede na okoliščine – modroval o vesoljnem potopu. Pa ni bilo tako. Nič svetopisemskega se mi ni motalo po glavi. Pač pa je mojo pozornost pritegnil tekač, ki je imel na hrbtu napisano: “Pretečem, kar rečem!”. Ha, zanimivo, kajne?

Pa sem premišljeval o tem, o integriteti človeka namreč. Tudi sam se se na tem teku znašel prav zato, ker sem že spomladi rekel (se odločil), da grem in se za tek začel tudi zmerno pripravljati. No, pravzaprav sem dobesedno rekel – sinovoma namreč. Pa smo se skupaj pripravljali. Tudi onadva sta namreč rekla. Pa smo tudi vsi trije odtekli – tako kot tekač z napisom – kar smo rekli. Tudi če nam vreme ni bilo naklonjeno, tudi če je sneg pobelil Ljubljano in je bilo mrzlo, tudi če bi bilo lažje ne vstati iz tople postelje, …

Izreči naglas pred ljudmi in Bogom

Pomembno je, se mi zdi, da obljubo izrečemo na glas. Najprej sebi – morda tudi naglas, a še bolj pomembno je, da imamo pogum, da jo izrečemo tudi pred drugimi. S tem se zavežemo, da bomo to kar smo napovedali tudi storili. Kako težko se sedaj zavežemo za kaj! Morda zato, ker vemo, da potem moramo držati besedo, narediti kar smo obljubili? Kot bi rekel tekač pred mano: “Preteči, kar si rekel, da boš.” Vemo, da je zaveza trdnejša, če jo izrečemo pred ljudmi, za verujoče, še trdnejša, če jo izrečemo pred Bogom.

Zdi se, da smo v našem obdobju pozabili na celoten koncept zaveze. Da pred ljudmi, še manj pred Bogom dana zaveza ne drži. Celo za tako pomembne zaveze, kot je poročna (“Jaz (svoje ime) sprejmem tebe (ime) za svojo ženo, in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.”), se ne odločamo več. Ker so zaveze pred ljudmi in Bogom zavezujoče. Kot se za zaveze pač spodobi. Iz zaveze izhajajo seveda odgovornosti, tudi žrtve in milosti. Vse to. In z odpovedovanjem zavezi se vsemu temu odpovemo. Škoda.

Hvala tekaču za zanimiv napis, ki me je takole spodbudil k razmišljanju.

Dodajam še zanimivo razmišljanje šolske sestre Polonce in jezuita p. Mirana Žvanuta o včerajšnjem teku.

Foto: Jože Bartolj (tekači: oni, ki se kremži – s št. 2996 sem jaz), Aleš Čerin (sneženje)