Stran z vozički! Otrok naj hodi peš.
Zadnjič sem šel na sprehod z dvajsetmesečnim vnučkom. Brez vozička, saj fantič vendar že zna hoditi sam. Opazoval sem ga. Kaj sem jaz spoznal in kaj vse je on treniral.
A hoja po gozdu zanj ni bila tako enostavna: polna je korenin, kamenja, listja, klancev gor in dol, … skratka nepravilnosti, ki se jim morata nogi znati prilagoditi. Večkrat je padel, se malo povaljal po tleh, nekaj jamral (klical mamo), prosil za pomoč pri pobiranju, a se je na koncu vendarle vedno pobral sam.
Med potjo
Med potjo je imel stalno polne roke dela s pobiranjem palic, kamenja, trganjem listkov, metanjem kamnov v potok, otipavanjem dreves. Opazil je, da so nekatere palice da pobrati, druge so še pritrjene na tla (korenine). Malo se je tudi jezil pri pobiranju korenin. Skratka, malček se je ves čas razvijal. Fizično in umsko, a danes se posvečam bolj fizičnemu.
Da je mali lahko premagoval »čudno« pot, so se mu sklepi, vezi in mišice preprosto prilagajali terenu in se ob tem razvijali. Trening veščine hoje pač. A trening je otroku treba omogočiti, četudi se nam, starim, kar dozdeva, da veščina hoje pride kar avtomatsko z leti. Zdi se nam, da če znaš hoditi v dnevni sobi, znaš hoditi povsod. Pa ni tako.
Se spomnim pred leti, ko je k nam na obisk prišla deklica iz mesta in se je želela igrati s hčerkama, pa deklica stara kakih deset let sploh ni znala hoditi po gozdu, sploh ni znala premagovati strmega terena, četudi je bila primerno obuta. Hčerkama, gozdnima »vilama« preprosto ni mogla slediti v igri. Nihče je še ni naučil hoditi po neravninah.
Opažam, da starši in seveda tudi stari starši, otroke, četudi že znajo hoditi, kar lepo vozijo z mega vozički. To je seveda »komot« za odraslega človeka. Otrok je lepo »fiksiran« v vozičku, premikamo ga s sebi lastno hitrostjo, vse imamo pod nadzorom. A kaj s tem naučimo otroka? Ali bolje, za katere izkušnje ga prikrajšamo?
Onemogočanje izkušnje treninga
Fizično ga že v rani mladosti prikrajšamo za dragoceno izkušnjo treninga, mu ne omogočimo razvoja gibalnega aparata, mu ne dovolimo nabiranja kondicije za fizične napore. Na nek način ga hendikepiramo in ga naredimo gibalno omejenega. Kasneje se pa čudimo, da noče z nami peš na izlete.
Onemogočanje pristnega stika
Otroku ne omogočimo pristnega stika z naravo. Otrok je v vozičku lahko samo opazovalec, ne pa aktivni udeleženec v dogodivščini. Stvari se ne more dotakniti, sploh ne tistih, ki bi jih on rad. Če ima srečo, mu potisnemo v roko kakšno kitajsko igračko. Namesto, da bi zgrabil sam, stvar dobi od nas. Namesto, da bi se potrudil, čaka, da bo dobil. Čutite razliko? S tem ga naučimo, da mu mora vsako stvar pač nekdo prinesti.
Onemogočanje izbire poti
Opazil sem, da se je fantič rad odločal, da gre po drugi poti kot jaz, da izbere – svetopisemsko rečeno – bolj tesno pot, velikokrat tudi bolj zahtevno, po kakšnem bregu. Če bi sedel v vozičku, bi jaz ves čas izbiral njegovo pot. In kaj bi mu s tem sporočal?
Onemogočanje pobiranja po padcih
Otrok v vozičku niti ne more pasti. Kar se nam zdi v redu, da se vendar ne poškoduje. Tudi sam ne bi rad, da bi se otrok poškodoval, seveda, a padci so del življenja. Tudi padce – sedaj imam v mislih fizične – je treba potrenirati. Pasti tako, da se, kolikor je možno dobro, ujameš, da si zavaruješ glavo, je pač treba znati. In konec koncev, treba si je priučiti, da se je po padcu treba pobrati in vstati. Kar je po mojem mnenju tudi dobra priprava za drugačne padce v življenju.
Česa sem se pa jaz naučil?
Pomena potrpežljivosti. Le-te imam premalo, morda lahko rečem, da je imamo odrasli na splošno premalo. Odtod verjetno želja odraslih po vožnji otrok z vozički, ki so, mimogrede, vedno bolj tehnološko dovršeni, a to naj bo druga tema.
Preprosto se nam ne da potrpežljivo prenašati radovednosti otroka za – tako se mi je zdelo – prav vse palice na poti, za prav vse kamne, za prav vsa drevesa. Tudi sam imam težave s tem, a sem zdržal in treniral »mišice« potrpežljivosti. Hvala, vnuček, za trening!
Članek je bil prvič objavljen na Iskreni.net.
Foto: Aleš Čerin
Točno o tem kako pomamben je gibalni razvoj za razvoj možganov pri malčkih je govoril Doktor Ranko Rajović, izvršni direktor MENSA Srbije, nadvse zanimivo in šokantno: http://www.youtube.com/watch?v=-E7GWiEjju4&list=PL3F926E9FEFB22864&index=10&feature=plpp_video
@Martina: Hvala za koristen video. Sem si ga ogledal in ga delil naprej.
zanimiv in koristen prispevek. lahko dodam to, da je enako pomembno tudi omogočiti izkušnjo svobodnega gibanja še preden otrok shodi. zato stran z vsemi ležalniki, hojcami, stajicami, gugalniki, triptrap stoli (izven obroka) in podobno navlako. nedrseča blazina v sobi oz odeja na travi oz trava so idealne. naša vida (12 mesecev) zaradi že preteklih zdravstvenih težav obiskuje fizioterapijo. besedam fizioterapevtke nisem mogla verjeti, koliko staršev malčkom ne omogoča gibanja na travi, na tleh… priložnost, izgubljena za vedno, bi rekla marsikatera fizioterapevtka ali pa odlična vzgojiteljica.
@mahda: Hvala. Se popolnoma strinjam. Stran z vso to šaro raznih kot pravite “ležalniki, hojcami, stajicami, gugalniki, triptrap stoli (izven obroka) in podobno navlako”.
Ja, malčkom ne omogočimo prostega gibanja po travi, v gozdu, … Morda tudi zato, da se ne bi umazali, ali zakaj?
ja, verjetno zato ne, ker nanje preži milijon nevarnosti 🙂 ko bodo stari 10, 15, 20 ali 40 let pa teh nevarnosti ne bo, kajne?
še ena zanimiva ugotovitev je naslednja: otroke tako radi kaj učimo – kako narisati, kako pobarvati, kako sestaviti,… vse lepo in prav. ampak dejstvo je, da otrok mora imeti tudi izkušnjo (mogoče najpomembnejša) samostojnega igranja, odkrivanja, raziskovanja. ne moremo potem od njega zahtevati, da ko bo hodil v šolo, bo pa vse naredil samostojno. kako vendarle, če je pa že celo življenje nekdo bedel nad njegovimi dejanji, jih usmerjal, popravljal in jih namesto njega razvijal v “pravo” smer… v družinici imamo sicer šele prvo hčerko, vendar se mi zdi, da je marsikatera stvar zdrave vzgoje vzeta iz zdrave kmečke pameti.
pa lp in uspešno naprej z objavljanjem!
He he, Aleš. Izvrsten članek. Midva sva voziček prodala, ko je bila mala kneginja stara leto in pol. Danes, dva tedna pred drugo svečko sama zmore prehoditi tudi nekaj kilometrov. Seveda si je treba vzeti čas, toda kaj je za očka bolj dobrodošlo, kakor nadebudno raziskovanje narave.
No, glede vozička pa vseeno… Malo sva se zakalkulirala. Dva tedna po prodaji sva se namreč zavedla, da bova letos septembra ponovno starša in bova voziček vendar potrebovala. 🙂
Dragi P.J., čestitke, čestitke. Sem res vesel. Voziček boš pa že nabavil …, a potem malo počakaj, ko ga boš hotel prodati 🙂
Vse dobro želim.
Še kako se strinjam z vsem omenjenim. Sproščeno gibanje in povrh vsega še v naravi je prava zakladnica zdravja in izkušenj. Tako učenje res vsakomur priporočam. In tako vsak dan z otrokom 100 m več pa je 7 letna vnučka brez problemov zašpilila Pot okrog Ljubljane bolj živahno kot njen dedek.
Dušan, ja seveda. In sedemletni otrok je zmožen hoditi štiri dni in prehoditi od Radelj nad Dravsko dolino do Vranskega. Vsak dan okoli 20 km – po hribih in dolinah. Imam izkušnjo. In pri tem seveda uživati. Poglejte si tole.