Prenapihnjenost znanja v ‘na znanju temelječi družbi’ (VIDEO)

V fenomenalnem predavanju “Mladi in apatičnost” o katerem sem pisal na skavtskem portalu SkavtNet in ki ga priporočam ga kot obvezno “čtivo” staršem, vzgojiteljem in učiteljem, Branko Cestnik govori tudi o ‘na znanju temelječi družbi’ v današnjem času. Takole pravi:

“V Evropi smo postali iz proletarskega, pisarniško delovno ljudstvo. Živimo v utopiji družbe temelječe na znanju, kjer ima še neke rasistične elemente: če si “belec”, če si hodil v “take in take” šole je zate nespodobno, da bi fizično delal.” (8:25 min)

“Logično je, da v razmerah porabništva, blagostanja, rabimo človeka, ki ne razmišlja, da ta sistem funkcionira.” (37:50)

“Sintagma “družba temelječa na znanju: tu se je zgodila ena zloraba ali nerazumevanje pojma ‘kaj je to znanje’. Znanje se je začelo razumevati kot – če povem čisto po domače – napihovanje ega. Mlade se je dalo v iluzijo, da samo če bodo imeli diplome, je vse narejeno, so že našli svoje mesto na tem svetu. In to napihnjeno znanje se je začelo odtrgavati od realnosti, bolj konkretno od gospodarstva. Težilo se je vedno bolj v neko intelektualno sfero in se je začelo odtrgavati od dela. Če pa začneš mladim dopovedovati, da jim ne bo treba delati, pljuvaš na svojo prihodnost. In njihovo.

Ena od največjih pedagoških kletvic, ki sem jih kdajkoli slišal je: Uči se uči, da ti ne bo treba delati. To je pedagoška kletev, ker delo loči od znanja. Glavo loči od rok, nog in trupa. In ustvarja deformirančka. To nam slika, kje moramo  stvari popraviti. Ne bomo se odrekli družbi temelječi na znanju, odrekli pa se bomo iluziji napihnjenega fakultetnega izobraževanja, ki že samo po sebi rešuje probleme družbe in prihodnosti, zaposlenosti mladih in vsega. Brez dela ni prihodnosti in če ne bomo odkrili spet dostojanstva dela, ne izidemo iz tega vrtinca. Tu se je pojavil še rasizem s smislu: Jaz ne bom pometal. Jaz ne bom zlagali zidakov. Jaz ne bom dimnikov pucal. Jaz ne bom jarkov kopal … ker sem Slovenec. To je za Šiptarje. // Ko vi nekomu dopovedujete, da bo samo v visokem šolstvu nekaj posebnega, da je on kraljiček, okoli katerega moramo vsi skakati, da se mora le učiti in učiti …, se bo otrok, tudi sam začel distancirati in bo dobil narcisoidno pozo.”  (47:00 min)

“Spoštovanje človekovega dela, ki mora vključevati nujno tudi spoštovanje fizičnega dela. Če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati. Če ne spoštuješ najnižjega, ne moreš govoriti, da sploh spoštuješ. // Tu gre za močan obrat v vzgoji od ‘uči se uči, da ti ne bo treba delati’ v ‘če boš rad delal ti ne bo hudega’.” (53:28)

Imam diplomo, magisterij, doktorat in to je to!

Ne morem se bolj strinjati s Cestnikom. Tudi sam pri svojem delu opažam podobne trende in iz leta v leto je hujše. Iz leta v leto je več formalno zelo visoko izobraženih ljudi, ki nočejo ali pa ne znajo misliti, ne vem čisto dobro. Diplome, magisteriji, doktorati, …  – se mi zdi – so vedno bolj brezvredni papirji, ki mladim dajejo lažno upanje, da že samo zaradi papirja, ki ga držijo v rokah, tudi nekaj resnično znajo.

Veliko take naravnanosti je še posebej v “pokvečenih” (pomeni nepravilno vpeljanih) sistemih vodenja kakovosti, kjer so kompetence človeka sicer visoko na prioriteti, a jih “dosegamo” le z izpolnjevanjem nakakšnih formularjev, kamor se pač podpišemo. V smislu ‘če vem, da to obstaja, to  tudi res znam’. Torej že samega vedenja kaj znanje sploh je, ni več. Primer: Če nekaj o nečem vem (da obstaja), je to že znanje in popolnima dovolj, četudi tega ne znam v resnici izvesti. Te teme sem se dotikal v članku “Skavt se uči z delom in česa se podjetja lahko naučijo od skavtov”.

Fizično delo ne velja nič

V poslovnih okoljih se včasih vzpostavi skoraj kastni sistem med ljudmi, ki ročno opravljajo svoje delo – redimo jim “fizikalci” in onimi, ki mislijo, recimo jim “misleci”. Misleci potem, ne da bi kdajkoli (ali pa zelo, zelo redko) praktično izkusili delo, pišejo razne dokumente: splošne operacijske postopke, navodila, poročila. Velikokrat pravzaprav pišejo navodila za “fizikalce”, kako naj opravijo delo. In ta navodila so potem seveda nejasna, nerazumljiva in nepraktična, na nekakšni “akademski ravni” misleca. Velikokrat tudi brez repa in glave – kot lahko napiše človek, ki pač stvari “nima v rokah”. Tako kot pravi Cestnik – odtrgavanje od realnosti.

Ni mi padla krona z glave

Sam sem lansko leto spomladi, navdihnjen od projekta ‘1 € na dan’, poprijel za kramp, lopato, grablje, karjolo in povečal površino obdelovalnih površin na vrtu za 100%. In – ne boste verjeli – ni mi padla krona z glave.

Nasprotno, napisal sem hvalnico ročnemu delu: “Ko sem začel vrtičkariti, opažam, da me ročno delo – delo na vrtu in delo z “mehanizacijo” kot so kramp, lopata, grablje, … neverjetno zadovoljuje. Se filozofsko sprašujem zakaj. Morda je vzrok v tem, da smo ljudje zelo vizualna bitja in rezultate svojega dela radi vidimo in jih držimo v rokah. Če rezultate vidimo, če jih otipamo, jih tudi lažje povežemo z našim prizadevanjem.”

Vesel sem, da sem prišel do spoznanja o pomenu fizičnega dela, ki ga sedaj tudi bolj spoštujem in ne morem se bolj strinjati s Cestnikom ko pravi, da mora spoštovanje dela vključevati tudi fizično delo, saj “če ne spoštuješ fizičnega dela, nobenega dela ni mogoče spoštovati”. 

O pedagoški kletvici pa kdaj drugič …