V krizi denar mečemo direktno v zrak
Po 26. decembru je v Sloveniji dovoljeno metati denar v zrak. Dobesedno! S pomočjo pirotehničnih izdelkov, ki nam pokajo in nam krasijo nebo.
Petarde so sicer prepovedane, a očitno jih ni težko dobiti, ko kar naprej nekaj poka. Brez pokanja ne mine več nobena vaška veselica. Na Silvestrovo pa pokanje doseže višek.
Poškodbe otrok, zastrupljanje, prestrašenost
Tokrat ne želim govoriti o poškodbah, ki s tudi stalne spremljevalke uporabe pirotehničnih izdelkov, ko eksplozivna sredstva uporabljajo otroci. Ne bom govoril o prestrašenosti ljudi in živali. Tudi ne bom govoril o onesnaževanju zraka s toksičnimi snovmi v obliki nanodelcev, ki so jo pred časom merili strokovnjaki z Inštituta Jožefa Štefana in ki (če ni dežja) traja v neprezračenih dolinah kot je ljubljanska še tedne.
Denar v luft, namesto ljudem v stiki
Tokrat se ubadam z mislijo koliko denarja poženemo v zrak pred novim letom. Cene pirotehničnih izdelkov so zame izjemno visoke. Ena večstrelna baterija stane na primer 35 €. Da o ceni vaških in mestnih ognjemetov niti ne govorim. Vsaka vas, vsako mesto, ki da kaj nase si ga privošči in tako v zrak požene med 500 in 5.000 € (podatkov za velike mestne ognjemete nisem našel).
Za kakih 10 minut pokanja, svetlobe in naših “oh in ah” zdihljajev poženemo v “luft” toliko denarja kot stane 10.000 kg riža, ki bi ga misijonar Pedro Opeka razdelil lačnim otrokom na Madagaskarju. Namesto da bi kupili hrano lačnim, ga uporabili za kako drugo stisko, ki jih je v teh časih res veliko, ga mi ga raje poženemo v zrak, se ob tem zastrupljamo in čez nekaj minut jamramo in bentimo kakšna kriza nas je prizadela. Ob volitvah pa volimo župane, ki nam to omogočajo.
Menda se je v Italiji že nekaj županov večjih mest, kot so Rim, Modena, Bari, odločilo, da se odpovejo ognjemetu in da to nesmiselno trošenje denarja v imenu gospodarske krize prepovejo. Bravo! Kdaj nam bo v naših krajih uspelo tem trapastim svetlečim igram brez kruha reči ne?
Foto: Ni Rocha, SXC
Bravo Aleš, tudi meni se zdi to metanje denarja v stran oz. v zrak. Vendar še vedno se gredo nekateri “kruha in iger”. Vsaj navadnega kruha nam še ne manjka, za kaj boljšega pa je pri marsikom že problem. Koliko dobrega in koristnega bi s tem denarjem lahko naredili in tudi veselja marsikomu !
Upam, da ta članek ni le glas vpijočega v puščavi oz. sredi hrupa petard, ampak kamenček, ki bo začel plaz in se bo počasi nekaj premaknilo.
Matjaž, zaenkrat je še precej glas vpijočega sredi hrupa, a vendar se miselnost počasi spreminja. Župani, ki mečejo takole denar v “luft”, počasi ne bodo več verodostojni, ko bodo govorili o tem kako socialni čuteči so. In njihovi “strici” tudi ne. Je treba kar govoriti in pisati o teh traparijah.
Se mi pa zdi, da je ognjemet in ta hrup okoli novega leta tudi izraz resničnega pomanjkanja presežnega – Boga. A se ga išče spet v nečem, kjer ga ne bo mogoče najti in ne v tišini, kjer resnično biva.
Aleš, podpišem! Morda se sliši kot vpitje v puščavi, a če še tega ne bi bilo, bi bilo v puščavi vse tiho … Sicer pa, zgled velja več kot tisoč besed.
Tomaž, ja oglašati se je treba. Kjer se moremo. In vzgajati. Z zgledom, kakopak.
Se strinjam, a tole pokanje ni vsak dan, pitje alkohola in z njim povezane nesreče pa. Nenehni novi izdelki in posledično polna smetišča “starih” tudi. Ja, se strinjam, a naj se začne počasi naša (mi) civilna sfera ukvarjati z vsem, kar botruje razkroju vrednot. Očitno nas razkraja.le denar.
Klemen, se strinjam.
Ja. Lahko bi zgolj zrli v črnino neba in svetle zvezde in tiho občudovali skrivnostnost, prostranost in nedoumljivost vesolja in ob tem doživljali občutje hvaležnosti,da smo del tega stvarstva. Nikoli ne kupujem ali uporabljam pirotehničnih izdelkov. Domnevam, da jih moja hči tudi ne bo 🙂