Misijonar Pedro Opeka v Sloveniji

Na obisku v Sloveniji je misijonar Pedro Opeka, ki ga zelo spoštujem. V času projekta 1 € na dan, sem tudi pisal o njem. Takrat sem takole zapisal: “Pedro Opeka je prepričan, da brezdomci s smetišča, ki so sicer prikrajšani za vse, ne morejo najti človekovega dostojanstva in neodvisnosti, če sami ne postanejo odgovorni za svoja življenja. Zaradi tega se mora vsaka družina, ki pride v skupnost Akamasoa, zavezati k izpolnjevanju treh pogojev (z besedami Pedra Opeke):

• da morajo delati,
• obvezno, da se otroci učijo,
• da sprejmejo disciplino združenja Akamasoa.

S tem ko ljudje delajo, četudi preprosta dela, v njih raste samozavest. Vidijo, da lahko sami poskrbijo zase in za svojo družino, četudi za celodnevno delo v kamnolomu zaslužijo približno 1 € na dan. Tako ima človek vso možnost ‘da bo zmagal v življenju’, kot pravi Pedro Opeka. Otroci tudi delajo v kamnolomu, vendar samo med počitnicami in če so stari več kot 12 let. Drugi so zbrani v kamnolomu, da jih straši lahko popazijo.

Mediji o Pedru Opeki

V tem času je misijonar dal več intervjujev za naše medije. Za Siol.net je na vprašanje “Kako bi v parih stavkih opisali gibanje Akamasoa, ki združuje več kot 20 tisoč revežev z Madagaskarja?” takole odgovoril: “V Akamasoi se ukvarjamo z vsemi problemi. Ker smo bili v to prisiljeni. Vsako leto sprejmemo od 28 do 30 tisoč ljudi s ceste, jim nahranimo, vlivamo pogum, jih poslušamo, pomagamo, da se znova zgradijo kot osebe, zagotovimo jim streho nad glavo. Damo jim priložnost za novo življenje. Za otroke smo zgradili šole in športna igrišča, za bolne ambulante, za nosečnice porodnišnice. Z gradnjo stanovanj, cest in vodovodov smo ustvarili okrog tri tisoč delovnih mest. Ker živimo na hribu s skalovjem, smo začeli s kamnolomom, v katerem danes dela skoraj tisoč ljudi. To kamenje prodajamo tudi gradbenim podjetjem. “ Celoten intervju

V članku na spletnem portalu MMC Pedra Opeko takole opišejo: Leta 1948 v Argentini rojeni Pedro, sin Slovencev Lojzeta in Marije Opeka, s svojo karizmo in trdim delom številnim najrevnejšim prebivalcem ni priskrbel samo hrane in strehe nad glavo, temveč jih tudi ozavešča, jim vliva upanje in predvsem hoče zagotoviti delo, da lahko družine same poskrbijo zase. “Jaz sem božji upornik – za otroke, za revne družine,” v dokumentarcu svojo zagnanost za izboljšanje položaja revežev opiše Opeka in doda, da se bo boril do zadnjega otroka, ki živi na smetišču. Zgodbe otrok, ki živijo v skrajni bedi, so ganljive, predvsem v spominu ostane podoba deklice, ki so jo na smetišču po obrazu ogrizle podgane, da je ostala brez nosu, zato so jo poslali v Francijo na operacijo.

Jože Bartolj na svojem blogu takole zapiše: “V 20. letih je uspel iz smetišča povleči na tisoče otroke, jim zagotoviti šolsko izobrazbo, obrok hrane na dan, zgraditi 3000 stavb za najrevnejše, kjer danes prebiva 23 tisoč ljudi, predvsem pa četrt milijona ljudem z dna, dati življenjski smisel.
Čudna so pota Gospodova. Pedrov oče se je rešil iz morišča pri Hrastniškem rudniku in odšel v Argentino. Njegova mati je že od mladih nog molila za misijone. Pedro se je odločil za študij teologije in končal v misijonih na Madagaskarju.
O majhna slovenska zemlja, polna bolečine in trpljenja, a vendar velika, mogočna pričevalka ljudi, ki spreminjajo svet. Pedro je že eden izmed takih. Kot bi čutil usodo, ki je obvarovala njegovega očeta gotove smrti, se da popolnoma na razpolago drugim. Nič ne zahteva zase, vse deli z najbolj revnimi s smetiščarji. Ve, da njegovo delo ne bo rešilo vseh tegob najrevnejših Malgašev, a tudi morje se napolni s kapljami. Koliko energije in volje veje iz njega.” Celoten članek

Film “Pedro Opeka, dober prijatelj”

Na prvem programu RTV Slovenija je bil v nedeljo, 25. decembra 2011, ob 20.00, premierno predvajan novi dokumentarni film Jožeta Možine z naslovom “Pedro Opeka-dober prijatelj”. Film predstavlja eno najlepših zgodb našega časa, saj govori o resničnem bratstvu in o posebnem človeku, Pedru Opeki, ki od leta 1989 na smetišču milijonske prestolnice Atananarivo na Madagaskarju rešuje najrevnejše od najrevnejših. Film si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija. Zelo priporočam ogled. Film najdete tule.

Sam sem si film ogledal po televiziji in še enkrat lepo počasi in z razmislekom. In potem napisal članek za Časnik.si:

Človek iz dveh civilizacij

Pedro Opeka, ki zase trdi, da izhaja iz dveh civilizacij, da je iz slovensko-evropejske prevzel resnost, ljubezen do dela, stanovitnost, iz latinsko-ameriške pa ljubezen do življenja. Pedro je namreč sin slovenskih staršev, rojen v Argentini. Oče je po božji previdnosti komaj ušel smrti in se po mesecu dni v gozdovih znašel v Italiji, od koder je odšel v Argentino. Mati je kot mlada punca redno molila za misijonarje po svetu. Pedra sta vzgojila v trdni veri, veselju do življenja, ljubezni do domovine in v delavnega moža.

Govorijo dejanja

Pedro govori, a predvsem s svojimi dejanji (poudarjam – z dejanji in ne samo z besedami iz blišča predsedniških soban). Govori, da je vsako človeško življenje vredno, da ga je treba živeti z dostojanstvom.

Pedro ljudem omogoča, da delajo, četudi zelo preprosta dela v kamnolomu. In to vrača ljudem dostojanstvo, ne pomoč, pač pa delo in iz njega izvirajoč zaslužek.

Pedro pomaga ljudem s smetišča zgraditi hiše, ki že na prvi pogled izgledajo dobro – brez blišča seveda, pa vendar hiše, ki omogočajo, da se ljudje, ki so še malo prej živeli na dnu, v njih počutijo kot ljudje.

Pedro je deklici, ki ji je še kot dojenčku podgana na smetišču obgrizla obraz, omogočil plastično operacijo, ki je deklici povrnila obraz. S tem in pravzaprav z vsem svojim delovanjem Pedro vrača “obraz” ljudem z dna.

Resničnost življenja

Pedro s svojim zgledom sporoča, da je treba biti resničen, povezan z realnostjo življenja, s trdno vero, močno in odločno besedo, ter učinkovitimi dejanji. Da je treba tvegati in se začeti strastno, brez odlašanja boriti proti revščini. S tem kar imaš, tam kjer si.

Pravica otrok je …

Pedro pravi, da je pravica otrok, da vsak dan jedo. In to ne samo preprost obrok riža. Sam sem se pred časom ob obisku Misijonskega središča Slovenije kar malo zgražal, češ, da otroci ne morejo živeti samo od riža, pa so mi odgovoritli, da še riž težko zagotavljajo. Pa malo računajmo …”

Preberite članek do konca na Časnik.si.

Foto: Aleš Čerin