Socialni teden: Vzgoja za s(l)odelovanje

Letošnji Socialni teden s temo “Slodelujmo!” me je spet potegnil vase. Tako kot lanski 🙂

Odgovornost za moderiranje uvodne okrogle mize (posnetke najdete tule), pa komunikacija z blogerji (hvala vam za perfektne zapise!), priprava na predavanje ‘Vzgoja za sodelovanje’, ki sem ga imel v Danilotovi Modri hiški in zaključni vikend, mi niso dali dihati. Niti toliko časa nisem imel, da bi napisal en pošten blogovski zapis na temo slodelovanja. Menda sem edini prijavljen bloger, ki do konca tedna ni napisal ničesar.

SoDELOvanje – SoŽITJE

Dr. Jože Ramovš, direktor Inštituta Antona Trstenjaka, je na konferenci ‘Pogled mladih na medgeneracijsko sodelovanje’ govoril tudi o sodelovanju in sožitju ter ju primerjal. SoDELOvanje, ki ima v korenu besedo delo in soŽITJE, ki ima v korenu besede življenje sta dva komplementarna vidika.

Sodelovanje je skupno delo za uspešno preživetje (hrano, pijačo, bivalni prostor), zaslužek, za materialni napredek (=izkustveno-empirični vidik sobivanja).

Sožitje pa je osebni, celostni vidik sobivanja, ki je povezan s srcem, čustvi. Sožitje je biti človek drug drugemu – se nesem drugemu v dar. Sožitje človeka s človekom je dialog v katerem oba ostajata to kar sta, a se medsebojno bogatita.

Zboljšanje sožitja lahko pričakujemo samo od enega človeka na svetu: od samega sebe. Dr. Ramovš še pravi, da se da sožitja naučiti (kar je odlična novica!) z osebno odločitvijo in prizadevanjem. V službi gojimo sodelovanje, doma sožitje, v civilni družbi pa nekako pol/pol. In še ena dobra novica: dobro sožitje se avtomatsko prenese v dobro sodelovanje.

Sodelovanje – zakaj pa?

Da svoje otroke pripravimo na sodelovalno paradigmo, ki prihaja. Svet gre namreč počasi, počasi v 2.0 paradigmo. Poznamo namreč ‘Web 2.0’ s sodelovalnimi spletnimi okolji (Facebook, Twitter, Wikipdija, …), kjer prihaja do neverjetnega sodelovanja med skoraj neznanimi ljudmi, ki pa imajo isti namen, cilje, strast. Odličen primer spletnega sodelovanja je prav Wikipedija – spletna enciklopedija, ki jo ljudje gradijo prostovoljno, s pomočjo PREPROSTEGA spletnega orodja, v sodelovalnem ozračju. In je brezplačno na voljo vsem.

Sodelovalna paradigma 2.0 se seli v poslovno okolje (Podjetje 2.0), v šolsko okolje (Šola 2.0). Moje izkušnje kažejo, da je sodelovalna orodja precej težko uspešno vpeljati v podjetja, šole. Menim, da prav zaradi kompetitivnega okolja (zmagam-zgubiš), spodbujanja otrok v tekmovalnost, v individualizem. V podjetjih in šolah se vedno bolj ceni timsko delo. Sposobnost dela v timu je izjemno cenjena lastnost in pomaga pri zaposlovanju.

Da svoje otroke pripravimo na sodelovanje v zakonskem odnosu (mož-žena) in na sodelovanje v družini (starši – otroci). Kolikokrat se tudi v družinskih odnosih zgodi, da bolj kot sodelujemo – pravzaprav tekmujemo. Kdo ima prav na primer. Zdi se da bolj kot v sožitju, živimo pravzaprav v “mimožitju”. Pomembno je tudi, da spodbujamo (sebe) in svoje otroke tudi k medgeneracijskemu sodelovanju in še več – v medgeneracijskemu sožitju.

Iskanja sinergije (odnosa kjer je 1 + 1 = več kot 2) se je pomembno kot starš zavedati in to z zgledom pokazati tudi svojim otrokom. Kdor sinergčen odnos enkrat občuti, se ga zaveda, ga bo po moje vedno iskal.

Kako vzgajati za sodelovanje?

Starši vzgajamo z zgledom. Zelo preprosto rečeno, a kako radi se starši (in drugi vzgojitelji) raje naslonimo na besede. Pogovor sam pravzaprav kujemo v zvezde. Mojster Stephen R. Covey pa nam takole “zabrusi”: “Ne morete s pogovorom rešiti problemov, ki jih povzročite s svojim obnašanjem.“ Kaj naj torej starši počnemo, kako naj vzgajamo, da bodo naši otroci, ko odrastejo, pripravljeni na sodelovanje? V službi, civilni družbi in v družini.

Nekaj možnosti, ki jih sam vidm, imamo starši na razpolago pri vzgoji:

• Skupno delo: delajmo kakšno delo skupaj z otrokom. Tako, da z otrokom sodelujemo, ne tako, da nas otrok samo opazuje pri delu. V smislu “kar otrok zmore, mora” (Karl Gržan).
• Šport: Spdobudimo otroka v šport, ki že sam po sebi omogoča sodelovanje (skupinski športi: nogomet, košarka, …). Najbolje, pa da se kar sami angažirate. Sam sem navdušen nogometaš in še sedaj igram nogomet s sinovoma.
• Šola: Šola danes bolj kot nekoč vzgaja za kompetitivnost in individualizem. Predvsem s sistemom točkovanja za vpis naprej. Starši kompetitivne naravnanosti šole lahko še pospešujemo ali pa jih blažimo. Odločitev je naša.
• Igre: Spodbujajte otroke za igranje iger, ki spodbujajo sodelovanje. Tudi sami se vključimo v tako igro ali pa celo kakšno izumimo. Še celo šah, ki je tipična kompetitivna igra, ga lahko s svojo naravnanostjo spremenite v sodelovalnega.
• Sodelovalno okolje: Vključite otroke v okolje, ki omogoča izkušnjo sovrstniškega sodelovanja. Sam prisegam na skavtstvo, kjer sovrstniki pri vsakodnevnih dejavnosti sodelujejo med seboj, z voditelji. Starši se dajte na razpolago skavtskim voditeljem in tako lahko tudi sami sodelujete. Posebna priložnost za sodelovanje z mladimi so odrasli skavti.
• Priložnosti za sodelovanje: Spodbudite svoje otroke, da poiščejo izvenšolske dejavnosti, ki vodijo v sodelovanje, timsko delo. Perfekten primer je izdelava elastomobila, ki ga organizira Hiša eksperimentov.
• Iskanje sodelavcev: Spodbujajte otroka, da sam poišče sodelavce, da se sam angažira pri iskanju virov, ki mu bodo omogočali doseganje rezultatov. Eden od virov ste lahko seveda tudi vi, a le če se otrok sam odloči za vas.
• Iniciative za sodelovanje: Spodbujajte svoje otroke, da so iniciativni, da so pobudniki novih dejavnosti: doma, na dvorišču med sovrstniki, na šoli, v župniji. Kjerkoli.
  Primer neprimernega odnosa do iniciativnosti otrok je mati, ki je na znani gimnaziji (celo na svetu šole) predlagala, naj vodstvo šole ustanovi rock bend, ker njen sin tako dobro igra kitaro … Pa ji je eden od staršev svetoval naj si malo prebere biografiji Johna Lennona in Paula McCartneya, da bo videla kako jima je mama ustanavljala Beatle 🙂

Predavanje na temo “Vzgoja za sodelovanje” lahko izvedem tudi pri vas. Oglasite se po e-pošti: ales@cerin.si.

Foto: PhotoXpress