Kaj nam je Slovencem povedal Nick Vujicic?
V Mariboru sem poslušal pričevanje Nicka Vujicica, človeka, ki se je – nihče ne ve zakaj – rodil brez rok ali nog. Pa vendar 28-letni mladenič izžareva tako voljo do življenja in tako hvaležnost, da je lahko zgled nam vsem. Med pričevanjem sem se spraševal, kako lahko hendikepirani mladenič privabi v dvorane na tisoče ljudi. Že ves teden razmišljam o tem.
Članek bom dopolnjeval z nadaljnimi razmisleki, vabim pa tudi vas drage bralke in bralci, da na vprašanje odgovorite tudi vi. Dvorane v petih krajih po Sloveniji, v petih zaporednih dneh so bile namreč polne. Česa smo Slovenci in pravzaprav ves svet tako žejni, da pridemo poslušati hendikepiranega mladeniča?
Želja po smislu
Menim, da je temeljno in najpomembnejše sporočilo Nicka, da ima vsako človeško življenje smisel. Da nas Bog ljubi in da nas je ustvaril prav vse s kakšnimi pomanjkljvostmi, a z namenom. Če je lahko hendikepirani mladenič našel smisel življenja, ga lahko tudi jaz, je po moje glavno sporočilo pričevanja.
Želja po iskanju presežnega
Koncept presežnega (kar presega človeka) – Kristjani rečemu temu Bog – smo toliko izrinili iz našega zavedanja, da nam sedaj ljudem kot bogupodobnim bitjem, preprosto manjka. In to nam mora prinesti nazaj globoko verni, hendikepirani mladenič in Avstralije. Tudi sam je bil, prav zaradi svoje hendikepiranosti, iskalec in v hudih težavah. Nameraval je je storiti samomor, pa ga prav zaradi vere ni storil. Njemu se zdi življenje vredno, vrednota, velika vrednota. Pravi: “Odkril sem razlog za svoje življenje in celo za svoje okoliščine.”
Želja po vedrini
V Sloveniji je trenutno tako vzdušje, da vsi samo jamramo. Predvsem je to povezano z ekonomsko krizo in krizo vrednot. Vedno najdemo razlog za jamranje in pritoževanje. In ga celo prav aktivno iščemo. Razlog namreč. Samo, da lahko jamramo in ob tem iščemo vzroke svoje nesreče – zunaj sebe. Nikoli znotraj, nikoli kot posledico svojih odločitev in ustvarjanja okoliščin v katerih živimo. Ko poslušaš Nicka in začutiš njegov življenjski optimizem, ti ne pride na misel, da bi jamral. Menim, da nas je vsaj nekaj tisoč Slovencev tega preprosto odvadil.
Želja po zanikanju pretiranega pomena telesnosti
Mediji nas vsakodnevno bombardirajo z informacijami, ki v podtonu skrivajo (ali pa kar direktno sporočajo), da moramo biti z nečem nezadovoljni, da moramo kaj izboljšati na svojem telesu, potem pa bomo srečni. In ko vidiš mladeniča, z nekajcentimetrsko nožico, s samo dvema prstoma, kako se veseli te svoje edine okončine in kako je bil nesrečen, ko si jo je poškodoval. Pravi nekako takole: “Takrat sem se pa res počutil invalida.”
Želja po poslanstvu
Tudi zelo hendikepiran človek, tudi človek, ki trpi, ima svoje poslanstvo. Zelo globoko spoznaje, tako stran od mišljenja današnega časa, ko je treba vse kar je “neuporabno” preprosto zavreči. Včasih, pravzaprav pogosto – še preden se sploh rodi. Morda bi marsikatera mama Nicka (če bi vedela, da se bo rodil brez rok in nog), preprosto zavrgla še pred rojstvom. Nickova ni.
Hvala Nicku za tole pričevanje.
Video z njegovo življenjsko zgodbo
Foto: Aleš Čerin
Pri Nicku se (skoraj) do skrajnosti zaostri vprašanje smisla. Tistega zadnjega smisla, brez katerega so vsi naši delni smisli nesmiselni. Kakšen smisel ima življenje? Večina se nas lahko obeša na kaka veselja, opravke, druge ljudi. Kaj pa, če se počutiš, da ti je vse to odvzeto? Tukaj lahko najdeš smisel res samo še v tem, da Bog obstaja. In če Bog obstaja, potem je vsaj On tisti, ki ve, Zakaj. Tudi če jaz ne vem, On ve. Vera je v tem, da mu glede tega zaupam.
Nick pa je še glede nečesa presenetljiv. On sploh ni invalid, ampak je pravzaprav športnik. Po odru se je gibal, kot da mu sploh nič ne manjka. Ko je našteval, za kaj vse on uporablja svojo majhno nogico – koliko pa mi uporabljamo svoje roke in noge, nas je vprašal. Se je vredno zamisliti.
Pa še to – živlenje lahko preživiš v jadikovanju nad tem, česar nima, lahko pa v hvaležnosti za to, kar imaš.
@Meta:. Hvala za tale dodatek. Dragocen! Zanimiv mi je pogled na Nicka kot na športnika. Jaz sem bil v Mariboru in tam sta se šla z brazilskim profesionalnim nogometašem Tavaresom “glavce”. Meni se je zdel Nick bolj spreten.
Še enkrat hvala.
“V Sloveniji je trenutno tako vzdušje, da vsi samo jamramo….” Jambramo, vendar še premalo. Menim, da bi mogli več jambrati, jambrati in jambrati, kolikor se le da, vso svojo energijo vložiti v to… Da bi pošlo vso to jambranje in bi lahko na tem polju zraslo kaj novega, kaj konstruktivnega.
Mi pa jambramo tako malo na polovico, ohranimo jambranje še za naslednje priložnosti, še za drugič, da ga slučajno ne bi zmanjkalo.. To jambranje, ta vloga žrtve.. to je zelo priročno za izogibanje odgovornosti, in kjer ni odgovornosti, tam ni greha – vsaj tako mislijo krščansko vzgojeni ljudje*. Ker če sem močan, ker če sem odgovoren za svoja dejanja.. potem če gre kaj narobe, moram jaz to popraviti in za to nosim vso odgovornost; ko bodo iskali “krivce”, bom jaz prvi v vrsti… To pa zahteva kar precej zrelosti in pokončnosti. In nekateri jo imajo – na srečo.
….
Mogoče je sporočilo tudi to, da ima vsak svoje mesto in poslanstvo v tem svetu – zaradi tega smo se tudi rodili, mar ne? In vedno obstaja pot, vedno obstaja izhod. Potrebno je le pogledati Vase, v svoje Srce, k Bogu, ne pa neprestano gledati navzven in uspeh/srečo/smisel/namen usklajevati glede na družbeno (tu mišljena tudi rimo katoliška cerkev) popularne/sprejemljive standarde.
ljudi verjetno pritegne tudi to, “ta človek je tako drugačen, tako hendikipiran, tako – mogoče celo – nečloveški, a mu kljub vsemu uspeva veliko reči, in kar je pri tem najbolj čudno, kljub vsemu uspe imeti čist pogled v očeh, optimizem, vedrino duha”. Ker če pomislimo, kako odganjamo vse kar ni “normalno”, kar ni močno in mlado in kičasto lepo,… ni čudno, da takšni ljudje kot so Nick presenetijo in navdihnejo vse po vrsti – in prav je tako!
@L: Morda, ne razumeva besedice jamrati čisto enako. Ne strinjam se, da moramo še več jamrati (= tarnati, kar ima po SSKJ dva pomena 1. govoriti, pripovedovati o svojih skrbeh, težavah, trpljenju; 2. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino). Sam menim, da je tega v Sloveniji preveč, tudi za vsako figo. Mi v tem prav pretiravamo. In prav nič ne pomaga. Samo jamranje namreč. In ne vem, če bomo s samim jamranjem le-tega nekako “porabili” kot pravite in se bo jamranje pretvorilo v kaj konstruktivnega. Ne verjamem.
Tu se pa strinjava: “To jambranje, ta vloga žrtve.. to je zelo priročno za izogibanje odgovornosti, in kjer ni odgovornosti, tam ni greha – vsaj tako mislijo krščansko vzgojeni ljudje*. Ker če sem močan, ker če sem odgovoren za svoja dejanja.. potem če gre kaj narobe, moram jaz to popraviti in za to nosim vso odgovornost; ko bodo iskali “krivce”, bom jaz prvi v vrsti… To pa zahteva kar precej zrelosti in pokončnosti. In nekateri jo imajo – na srečo.” Bravo!
Vsak ima svoje poslanstvo na tem svetu – to nam je sporočil Nick. Se strinjam. Tudi zelo hendikepiran človek, tudi človek, ki trpi, ima sovje poslanstvo. Zelo globoko spoznaje, tako stran od mišljenja današnega časa, ko je treba vse kar je “neuporabno” preprosto zavreči. Včasih, pravzaprav pogosto – še preden se sploh rodi. Morda bi marsikatera mama Nicka (če bi vedela, da se bo rodil brez rok in nog), preprosto zavrgla še pred rojstvom.
Zanimivo – kljub vsemu ima Nick čist pogled v očeh. Se popolnoma strinjam!
Dragi L, hvala za vaš razmislek. Dragocen!
Zakaj se je rodil brez rok in nog? Sam je tako hotel. 😉 Zato, da ga ne bi spremenili v “robota” ali ga socializirali, tako kot druge. Brez rok in nog se ga ne da socializirat. 😉
Zato je vedno več homoseksualcev (se jih ne da spremeniti v heteroseksualce), zato sta se rodili dve punci v enem telesu. Itd
http://www.youtube.com/watch?v=VMzK6iz6uVs
lp
@Dajana: Hvala za tole razmišljanje. Ne razumem čisto dobro: “Sam je tako hotel. 😉 Zato, da ga ne bi spremenili v “robota” ali ga socializirali, tako kot druge. Brez rok in nog se ga ne da socializirat. ;)”
Aleš: Sami se odločimo, komu se rodimo, kje se rodimo, v kakšnem telesu se rodimo. 😉
Dajana, ne odlocimo se mi kje se rodimo, ker to pomeni, da imamo mi kontrolo nad svojim zivljenjem, pa je nimamo.
Kje se rodimo, komu se rodimo, v kaksnem telesu se rodimo nam doloci On, ki nas je ustvaril, ki nas pozna bolje kot se poznamo mi sami in On, ki zeli najboljse za nas. Zato se vcasih kdo rodi v tezko situirani druzini – skozi okoliscine, v katerih mora ziveti, pridobi izkusnje in Bog mu pomaga pri tem. Zakaj, kaj je namen tega? Skozi vse te stvari clovek gre, da lahko potem z Bozjo pomocjo pomaga drugim, ki so v istih oz podobnih okoliscinah.
Na podlagi cesa verjames, da se sami odlocimo komu se rodimo, kje se rodimo in v kaksnem telsu se rodimo?
Poslušal prvi dan na Ptuju. Imaš prav, v sebi nosimo nekaj, česar niti najbližjim ne upamo povedat, pa nam je on prišel povedat naglas.
@Tomaž.: Prav res, marsikaj nam je povedal kar si ne upamo izreči na glas. Tudi kot kristjani.
Nickov nastop v Stožicah mi je segel do srca. Enako moji družini. Sem prav srečna, da smo ga šli poslušat. Je enkraten kot človek, enkraten kot kristjan.