Z vrtom do dveh plač
Eden od sadov projekta 1 € na dan je tudi moj bolj naklonjen odnos do lastne pridelave hrane. Tako sem se na svoji parceli, kjer je zelenjavni vrt predstavljal manjši del celotne površine (manj kot 8 %), lotil povečevanja zelenjavnega vrta. Sedaj skoraj vsak dan tako malo kopljem, sejem zemljo, grabim kamenje, urejam gredice, … Tako se bo naš vrt povečal iz 45 m2 na skoraj 90 m2. Pa še je možnost povečevanja, vendar se ga bom lotil postopno.
Z vrtom do dveh solidnih plač
Projekt 1 € na dan mi je pokazal, da na našem vrtu leži veliko bogastvo, ki ga doslej nisem dovolj cenil. Še opazil ga nisem. Če pogledate tale prispevek, kjer sem izračunal koliko bi me stalo sadje in zelenjava iz domačega vrta, če bi ju moral kupiti, opazite, da tudi finančna vrednost (da ne govorimo o kakovosti) zelenjave in sadja z vrta ni zanemarljiva.
Pa izračunajmo: Vrt mi je v projektu 1 € na dan prinesel 1,03 € dnevno. Če bi lahko vso zelenjavo pridelal na vrtu (kar bi se ob malo večji angažiranosti dalo!), bi to zneslo vsaj 2 € na dan. Če bi to pomnožil s številom članov gospodinstva (sedaj smo le še štirje), bi to zneslo 8 € na dan. Pomnoženo s številom dni v letu (=365) to znese 2.920 €.
In če upoštevamo takole “na palec” okoli 500 € stroškov za gnojilo, semena, vlaganje zelenjave, sadja, … bi z vrta lahko “potegnil” za okoli 2.400 €, kar znaša okoli štiri minimalne plače v Republiki Sloveniji in vsaj dve kar solidni plači. Delo na vrtu mi tudi ne bi vzelo dva meseca dela po osem ur na dan, če užitka ob ročnem delu in brezplačne rekreacije sploh ne računam.
Moja odločitev je trenutno taka, da se bom bolj angažiral na vrtu, ga postopno širil in poskusil čimveč pridelati sam. Pa da vidimo.
Ročno delo zadovoljuje
Saj ne da sem se doslej ročnemu delu izogibal, nisem pa ga imel tako rad. Priznam. Vendar sem se zadnja leta, še posebej od leta 2003, ko si služim denar z govorjenjem (izobraževanje, svetovanje), začel ročnemu delu delo kar izogibati. In ga začel – pravzaprav pogrešati. Kot da mi je nekaj manjkalo.
Zdi se mi, da se je človek zato, ker je skozi zgodovino milijone let živel od dela lastnih rok, navadil na okušanje zadovoljstva ob dobro opravljenem ročnem delu. Nekaj zadnjih desetletij, morda stoletij, ko si služimo kruh tudi na druge načine, ki so zelo oddaljeni od ročnega dela, nam te prirojenost pač še ni moglo vzeti. Kaj vem …
Imate odvečno zemljo …
… ki je ne morete ali ne želite obdelovati in bi jo radi kakšni revni družini podarili v obdelovanje? Oglasite se mi na ales@cerin.si in skupaj bomo poiskali družino, ki bi zemljo z veseljem obdelovala.
Menim, da je to pravi način dobrodelnosti in solidarnosti: dati človeku priložnost, da se tudi na tak način izkoplje iz revščine. S svojim trudom in angažiranjem.
Spoštovani Aleš!
Z veseljem spremljam vašo”preprostost”, a se vam do danes še nisem oglasila. Vaši nasveti ( in razmišljanja)se mi zdijo vedno uporabni in upoštevanja vredni! Velik HVALA zanje!
Vaša današnja “slikca” me je kar potegnila, da vam napišem svojo izkušnjo, ko sem “delala” nov vrt!
Takole pridno sva z očetom tudi midva presejala za približno 4o cm višine dobre zemlje, pripeljane z neke njive, katero so pozidali. Vendar še do danes, po dveh desetletjih, vrt težko obdelujem, kljub temu, da delam vsako jesen “praho” in vsako pomlad “preštiham”. Mislim, da je zemlja preveč “pusta”, saj je vedno zbita in trda. Najbrž bi bilo bolje, da bi pesek in kaki kamenčki ostali v njej; kar se preseje čez takole mrežo, je po mojem preveč “fino”.Ker tudi mami, ki je ostarela, pomagam pri vrtičkanju, vidim razliko, kako sipko zemljo ima in kako jo je veliko lažje obdelovati! Tako da včasih res ni dobro, če je človek preveč priden…-:)
Želim vam lepo pomlad, veselje z vrtom in bogat pridelek!!
bp
@lpm: Hvala za spremljanje bloga.
Ja, morda je bila vaša zemlja bolj težka, premalo peščena. Pri nas ni tako in mislim, pravzaprav vem (ker sem podobno zemljo sejal že pred desetletji), da ne bo zaradi sejanja postala pusta. Prav tečno se mi zdi med “štihanjem” in ukvarjanjem z vrtom stalno premetavati kamenje.
Prav sipka zemlja se pa tudi hitro izsuši in je treba stalno zalivati.
Vse dobro vam želim.
Problem zbite (težke) zemlje je premalo organske snovi. Tega se ne da izboljšati, če ne dodajate organskih gnojil: komposta, gnoja, ali pa rastlinskih ostankov, ki jih zakopljete, zaorjete ali kaj podbnega. Če je zemlja precej rdečkasta, priporočam odvoz dela zemlje in navoz bolj črne zemlje – samo ne šote, ampak kakšne humusne. Na njivah je lahko tudi bolj slaba zemlja, predvsem na strminah, ker voda odnaša organsko snov v dolino. Če navozite nekaj take zemlje, bo učinek hiter. Z dodajanjem organskih gnojil pa bo postopek dolgotrajen – vsaj 5 ali več let.
Toni, hvala za strokovni nasvet.
Aleš ,lahko prosim poveš kje pri-dobiš(morda kupiš?) kakovosten gnoj-pa ne mislim na kompost?
@Robson: Kakovosten gnoj kupim pri kmetu v soseščini. Ja, kar težko ga je najti.
Pozdravljeni Aleš!
Zelo zanimiv projekt in moram reči, da bi se nas več moralo lotiti česa podobnega. Stara sem sicer komaj 24 let pa prav dobro vem kako prav imate z vrtom. Prihajam namreč iz vasi, kjer smo imamo ob hiši vrtiček in sadovnjak, pa še manjšo njivico pri sosedih. Zelenjava, ki jo doma pridelata moja starša se v nobenem pogledu ne more primerjati s tisti iz trgovine. Je pa res, da sem to zares začela ceniti šele sedaj, ko sem se preselila v stanovanjski blok in imam na razpolago samo začimbe v ločkih… Že iščem manjši vrtiček, ki bi ga lahko vzela v najem… oz. se trudim doma bolj pomagati, da si prislužim delček pridelka. Ni boljšega kot domače sadje in pa sveža zelenjava z vrta.
Upam, da vas bo še naprej spremljalo vse več ljudi in da boste uspeli premamiti še koga izmed nas… Gre za preprostost in za način življenja, ki bi našemu planetu Zemlji še kako koristil..
Hvala za nasvete in navdih
Želim vam čim bolj zelen vrt in sočno sadje
@Ana: Hvala za komentar. Me prav veseli, da kljub vaši mladosti znate ceniti delo na vrtu in zdravo zelenjavo. Sam v teh letih še nisem bil tako pameten.
Vse dobro vam želim.
Pozdravljeni!
Vse pohvale za to spletno stran in za projekt, ki se ga greste.
Ker tudi sama skušam udejaniti čim bolj preprosto življenje, bi rada napisala nekaj lastnih ugotovitev.
Ker sem videla, da tudi vi pečete doma kruh, bi glede tega dodala sledeče. Sama pečem kruh v krušni peči, zato tu elehtrike ne porabim nič. Drva, ki jih porabim za pečenje, so najbolj poceni možna drva (razne veje, ki bi sicer v gozdu ostale kot odpad, ki se ne uporabi za nič). Za peko uporabljam moko, ki jo dobimo iz mlina, v katerega smo jeseni dali pšenico. Moko dobimo za zamenjavo in stane toliko ali morda malo več kakor kilogram pšenice. Tako je cena kruha zanemarljivo majhna. Približno 20 centov za kg.
Glede varčevanja z gorivom pri prevozu, pa bi predlagala električno kolo, ki ga sama uporabljam za vožnjo v službo. Utrudiš se manj kot z navadnim kolesom. Porabi za 1evro elektrike na 1000 km. Sama se vozim v službo, ki je oddaljena približno 10 km in mi je vožnja rekreacija, zabava, užim v naravi, hkrati privarčujem in čas med vožnjo izkoristim še, da zmolim en rožni venec.
@Jožica: Se strinjam s kmečko pečjo in peke kruha z drvmi. Samo jaz je nimam. Tudi sam sem šel – prav danes – po moko h kmetu, ki jo sam pridela in jo da zmleti. Že pečem kruh … Ali se da moko dobiti tudi pri vas?
Električno kolo. Dobra ideja, predvsem za starejše. Sam zmorem na kolesu še brez elektrike. Lepo, če zmolite rožni venec. Če ga imate v roki, pazite, da ne padete …
Pozdravljeni!
Mi moke ne prodajamo doma, ker jo sproti jemljemo v mlinu, kamor damo v jeseni pšenico. Vendar menim, da za tiste, ki želite dobiti bolj poceni moko bi se splačalo, da jeseni, ko je pšenica poceni, kupite toliko pšenice, kolikor bi sami potrebovali moke, jo potem odpeljete v mlin in se tam dogovorite za zamenjavo. Ne vem pa, če je v vseh mlinih to mogoče narediti.