PREPROSTO gobe
Gob nimam rad. Za jesti. Jih pa občudujem na gozdnih poteh. Zdijo se mi lepe in fotogenične. Zadnjič ko smo šli po Loški planinski poti, se jih je kar nekaj ujelo v objektiv in na kartico.
Baje, da imajo gobe velik pomen v gozdu, zato so nekako zaščitene z UREDBO o varstvu samoniklih gliv, ki pradi da: “Posameznik lahko nabere v enem dnevu največ dva kilograma gob, skladno z določbami te uredbe.” Če ne lahko sledi kazen okoli 200 € (v uredbi piše 50.000 SIT). Upam, da kdo nadzoruje gozdove.
Aleš, čudovite fotografije!
Uredbe sicer ne poznam, vem pa, da obstaja neka omejitev. Baje, da so tudi kontrole.
Slišala pa sem že zgodbe o tem, kako se Italijani pripeljejo na Pokljuko z avtodomom in sproti vlagajo nabrano, tako da jih nihče ne more ujeti s prevelikimi količinami svežih gob.
@Sabina, hvala. Uredbo imaš na povezavi s tega zapisa. Ja, omejitev je 2kg na človeka na dan. Sam v gozdu nisem videl še nikogar s tehtnico v roki, gobarjev s polnimi košarami pa veliko.
Nihče pa ni imel organizirane proizvodnje kar v gozdu kot praviš za naše sosede.
@Aleš, jaz poznam ene, ki naberejo več, kot je predpisana uredba, samo ne bom izdala, koga, ker preveč rada jem gobe 😀
No, res pa je, da jih ne nabirajo vsak dan.
Aleš, tiste gobice, ki jim ne veš imena so PRAŠNICE. So užitne, a le dokler so v notranjosti bele. Pozneje, ko dozorijo se ob stiskanju pokadi iz njih, ker zrele rahle trose iztisneš , kot iz pumpice.
Lepe slikce!
@Matjaž: Hvala za pojasnilo. A vi to jeste? Potem jih poznam – mladih pa nisem.
Seveda, jaz jih ponavadi naberem. Več ko je različnih gob v omaki, boljša je. 🙂