Zlato tele, zlato pravilo in vrhunske moralne avtoritete

Zlato pravilo

Zlato pravilo, ki ga lahko zapišemo v pozitivni obliki: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« Mt 7, 12 gotovo ni samo Jezusov izum, ker ga v taki ali drugačni obliki poznajo vse svetovne religije in tudi humanizem.

Zlato pravilo je najbolj pomembna osnova za moderen koncept človekovih pravic. Vsak posameznik ima – v skladu s tem pravilom – pravico, da se ga enakovredno obravnava, a obenem ima vsak posameznik tudi dolžnost, da tako obravnava druge. Človek, ki živi v skladu z zlatim pravilom torej obravnava vse ljudi, ne samo ljudi iz njegovega kroga, enako skrbno in s spoštovanjem. Temeljno, ni kaj.

Zlato tele

Pa poglejmo kaj se zadnje čase dogaja z delavci na gigantskih, velepomembnih gradbenih projektih. Na »zlatem teletu«, spomeniku človeški aroganci, so delavci v težkih delovnih razmerah – predvsem pozimi – gradili objekt, ki omogoča, da vsake toliko časa 22 mož brca okroglo usnje dvakrat po 45 minut, okoli 16.000 ljudi pa jih pri tem opazuje in tudi skače, kar menda – skakanje namreč – določa tudi njihovo narodnost.

Svoj posel so delavci opravljali v teh kriznih časih za skromno plačilo in bili ob tem še v stalni nevarnosti za svoja življenja (nekateri so jih v času gradnje stadiona tudi izgubili). Torej, ljudje so vložili v projekt s katerim si politik – manager »bilda imidž« pred skorajšnjimi volitvami, svojo življenjsko energijo, a ne dobili pravičnega nadomestila v obliki plače, s katero kupujejo živež zase in za svojo družino. Kaj drugega kot živež si človek z nekaj stotaki plače pravzaprav težko privošči.

Delavci v Vegradu, gradbenem gigantu so zbrali iz plač, ki so že tako nizke, denar za družino preminulega kolega, verjeli seveda, da ga bo družina dobila in potem obstali – odprtih ust. Kdo bi si pa sploh upal pomisliti, da je management podjetja zmožen zadržati nakazalo denarja ob taki stiski.

Vrhunske moralne avtoritete

Razumem politika – managerja, ki mora pokazati rezultate, da ga iger željno volilno telo ponovno izvoli, nikakor ne morem razumeti vodilne Vegrada, kot tudi ne razumem našega prvorazrednega vrhunskega politika – humanista. Njega smo namreč neposredno izvolili na mesto, kjer naj bi ob kršitvah človekovih pravic zastavil svojo besedo v boju proti tako poniževalnim poslovnim običajem. A prvorazrednik se ne oglaša.

Na mesto varuhinje človekovih pravic smo (posredno) izvolili zdravnico. Se mi je zdelo obetavno, še posebej, ko se je na začetku mandata pridušala, da se bo zavzemala predvsem za pravice otrok. Sedaj so pravice otrok – ja tudi bosanski delavci imajo otroke, ki živijo od njihovih plač – kršene (deca nimajo jesti), pa se varuhinja ne oglasi. Vsaj ne dovolj glasno, če že kaj napiše v večstostranskem poročilu, ki ga niti poslanci praviloma ne preberejo. Zlato pravilo zanjo kot da ne obstaja?

Od predsednika vlade, ki izgubljen tava od reševanja enega podjetja do drugega, pa nisem nič pričakoval. Kaj pa naj bi, če je kot šef ministru za šolstvo in šport dopustil tak razpis, da je projekt »zlatega teleta« pobral 9,4 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. To je takole na palec okoli 20.000 delavskih mesečnih plač ali skoraj 1.700 letnih.

Se sprašujem, ali je v Slovencih še dovolj zavedanja zlatega pravila, ali imamo kot narod dovolj etike in kot volivci dovolj spomina, da bomo v samoti volilnega akta obkrožili kaj drugega, morda celo tretjega, a prvorazrednega. Upanje je.

Foto: MUILLU, Unsplash