Preproste počitnice

Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. (1Mz 2, 2) Kaj točno je Bog takrat počel, nam Sveto pismo ne pove, vendar nam Bog že s samim dejanjem počitka želi nekaj povedati. Želi dati zgled. Da si tudi mi vzamemo čas za počitek, za »delopust« (= dopust).

Čas počitnic pa lahko izkoristimo na različne načine. Množice turistov, ki se valijo večinoma proti morju, nam kažejo najbolj zaželeno obliko: ležati na plaži, se »pražiti« na soncu, dobro jesti in piti, uživati. Dlje ko gremo, tem bolje. Dražje ko je, boljše so počitnice. Zdi se, da so to ideali počitnic za mnogo ljudi. A ne za vse.

Odrasle skavtinje in skavti se skupaj s svojimi otroki odpravimo na poletne tabore, kjer v naravnem okolju preživimo nekaj dni. Preprosto, kar na travniku si postavimo šotore, kuhamo preproste jedi – kar v naravi, prepevamo, se družimo med seboj in z domačini in – ne boste verjeli – delamo. Kamorkoli pridemo, z veseljem ponudimo domačinom svoje roke, znanje in spretnosti in jim pomagamo. Na koncu takega tabora smo zadovoljni. Tak preprost način preživljanja počitnic ni drag – je pa dragocen. Za nas in tudi za ljudi v okolju, kamor pridemo.

Nekateri se odpravimo, kot romarji v starih časih, na dolgo pot, tudi več 100 kilometrov daleč. Peš, z nahrbtnikom, v dobri družbi, s prijatelji, z otroki. Prenočujemo na senikih, pri dobrih ljudeh, pod preprostim platnom, v planinskih kočah. V Sloveniji imamo veliko takih poti, ki so tudi primerno označene: romarsko pot Svetega Jakoba, čudoviti evropski pešpoti E6 in E7, lahko pa si izmislite svojo. Dolga pot nas potegne iz udobja varnih domov – na pot. To je vedno korak v neznano, je odmik od vsakdanjosti, zato je dolga pot, četudi fizično naporna, pravzaprav počitek. Počitek od vsakdanjega norenja. Je tudi spoznavanje pokrajin, naravnih sestavov, je srkanje lepot stvarstva, je odmik v samoto. In na dolgi poti se dogajajo srečevanja: z ljudmi ob poti, s sopotniki, s seboj in tudi z Najvišjim. Dolga pot je taka, kot je življenje samo: veselje, žalost, napor, lenarjenje, pomanjkanje, izobilje, smeh, zajedanje, bolečina, ugodje … Je izkušnja napora in odrekanja, ki ju imamo komaj kdaj še priložnost okusiti. Je izkušnja doseganja ciljev, je zadovoljstvo po prehojeni poti. Zato je taka pot vzgojna. Za otroke in tudi odrasle. Take počitnice bi imenoval kar šola življenja.

Nekateri preživijo počitnice na kmetih, kjer pomagajo pri kmečkih opravilih. Poznam nemškega profesorja in slovensko profesorico, ki preživita počitnice tako, da trdo delata na visokogorskih kmetijah na Solčavskem. Brez plačila seveda, kar tako – zaradi veselja. Je to sploh počitek? Je! Počitek od vsakdanjosti, od ustaljenega načina dela, počitek v zadovoljstvu, ko pomagaš sočloveku.

To, da počitnice preživimo preprosto, da podarimo sebi in drugim nekaj najdragocenejšega, kar imamo – prosti čas, se mi zdi izkazovanje ljubezni do sebe in do bližnjega. V skladu z zapovedjo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (Mr 12,31).

Članek je bil objavljen v tedniku Družina (15.8.2010)

V Družini preberite tudi predstavitev odraslih skavtinj in skavtov.

Foto: Matjaž Maležič