Dogmatizem nevidne roke trga

Spraševal sem se o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Pri postavitvi bloga sem izhajal iz predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu tako olajšam kako reč pri poslovanju.

Zame, tudi če dam zastonj, ima vrednost

Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.

Če bi plačal ceno klasičnega oglasa, bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič. Od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pa prejel neko vrednost. Zame je cena v obeh primerih približno enaka, saj izhaja iz vrednosti časa, ki ga namenim za pisanje. Za plačilo oglasa bi pač ta čas porabil za neko drugo delo.

Odnos do vrednosti = odnos do znanja?

Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom „Neumnost se plača.“. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znamo ovrednotiti, torej nečemu določiti vrednosti, plačamo neko tržno določeno ceno, ki jo dojemamo kot pošteno.

Ker pogosto nimamo znanja o tvarini, pač tudi ne vemo, ali je tržna cena tudi v resnici upravičena in jo preprosto sprejmemo kot dejstvo. Posledično torej zaidemo v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od tržno določene poštene cene navzdol, ne more biti vredno.

Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali – predvsem novo vrednost – zapostavljeni.

Dogmatizem nevidne roke trga

Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek svojevrsten dogmatizem, v katerem velja, da v t.i. nevidno roko trga ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi – v točno tem vrstnem redu besed. Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.

Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj. Tako tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se zavrtimo v vrtiljaku.

Sestopiti z njega pomeni ponovno določiti tisto, čemur se res želimo posvečati in tudi tisto, čemur se ne želimo. Nato pa ustvariti pogoje za komplementarnost različnih vrednosti.

Avtor: Željko Petrušić, My Office Team

Foto: PhotoXpress