Zastonj? To pa je problem!
Zastonj znanje: v živo in na spletu
Resnično, zadnje čase se dobi ogromno stvari zastonj. Sam opažam ta trend še posebej na področju izobraževanja. Odlična predavanja “v živo” (npr. TEDx Ljubljana in TEDx Maribor, Teden vseživljenjskega učenja, ko bo na desetine odličnih predavateljev razdajalo svoja znanja, …) in po spletu. Samo poglejte si naš odličen portal Videolectures.net, kjer svetovno znani predavatelji dovoljujejo objavo svojih predavanj na spletu. Brez plačila.
Poglejte si TED predavanja, ki jih oglašujejo s sloganom “Ideje, ki jih je vredno deliti”. Odlična! Vsebinsko in retorično! Vse zastonj. Pa mislite, da se ljudje potrudijo poiskati ta znanja? Kje pa! Ker je zastonj.
Zastonj programska oprema
Poglejmo si še nekaj primerov zastonjskosti na področju programske opreme in internetnih servisov. Ste že kdaj kaj plačali Skypu, pa se da z njim zastonj telefonirati iz računalnika na računalnik po celem svetu? Ste že kdaj kaj plačali Googlu za vse dobrote, ki vam jih je prinesel na doseg roke?
Ali veste, da za skoraj vsak program najdete na spletu odprtokodno (zastonj) paralelo? Sam imam izkušnje z odličnimi odprtokodnimi rešitvami za wiki (npr. TikiWiki, MediaWiki). Prav neverjetno, kaj vse je zastonj. Pa mislite, da jih podjetja zato množično uporabljajo? Kje pa! Ker je zastonj.
Zastonj delavnice o vzgoji otrok, medsebojnih odnosih
V naših župnijah, v verskih središčih (npr. Sveti Jožef v Ljubljani) je na stotine odličnih predavanj za vzgojo otrok, za graditev medsebojnih odnosov, za pridobivanje praktičnih znanj, spretnosti. Samo kot primer: prav sedaj poteka v naši župniji Šola za starše, ki jo izvaja dekan! teološke fakultete dr. Stanko Gerjolj. Pa mislite, da se tare vedoželjnih staršev v okolju, kjer živi okoli 11.000 ljudi? Kje pa! Ker je zastonj.
Pred časom sva bila z ženo na odličnem predavanju (zelo praktično!) o zasvojenosti otrok (in odraslih) z računalniškimi igricami, ki ga je izvedel deklarirani računalniški zasvojenec. Izjemno pomembna tema, zelo sodobna, odlično predstavljena. Zastonj seveda. Pa mislite, da se je kar trlo zaskrbljenih staršev? Kje pa! Bila sva sama in še nekaj mladih. Ker je bilo zastonj.
Zakaj ne maramo zastonj?
Sam si to razlagam tako, da smo ljudje že toliko zapadli pod vpliv denarja, da znamo vrednost stvari, storitev, (celo odnosov?) postaviti edino skozi finančno ovrednotenje. In če je kaj zastonj, tega finančnega ovrednotenja pač ni, se nam po tej logiki zdi, da je brez vrednosti že kar samo na sebi. Verjetno si mislimo sami pri sebi: “Kako bi nekaj resnično vredega lahko bilo zastonj?”
Še en način je, za katerega menimo, da prinaša vrednost: to je ekskluzivnost. Na to karto igrajo pri TEDx Ljubljana, kjer predavanja ponujajo zastonj, a se je treba prijaviti za samo 100 prostih mest (in niti enega več). Psihološka igra je pač v tem, da si ljudje pač nekaj želimo bolj, če tega ne morejo imeti vsi.
Predlog
Če že mislite kaj kar je resnično vredno ponuditi zastonj, ker pač želite da gre med ljudi, potem imate nekaj možnosti:
- da naredite stvar zelo ekskluzivno,
- da je stvar ali storitev težko dobiti (se je treba potruditi, da jo dobiš),
- da postavite visoko ceno in gre denar v dobrodelne namene.
Vsekakor stvari ali storitve ne ponudite popolnoma zastonj. Boste razočarani. Kakšne so pa vaše izkušnje?
Foto: PhotoXpress – zastonj fotka 🙂
Knjiga o poslovnih modelih tipa zastonj: FREE, The future of a radical price (Chris Anderson). Šesturna audio verzija je zastonj, triurna stane 7.49 USD … http://hyperionbooks.com/free/
Aleš,
Aktualna stvar in dobro napisano. Ko daješ nekaj zastonj, moraš vedeti kaj in zakaj daješ. Sam daejm zastonj iz treh razlogov:
1. da nekomu, ki to potrebuje, naredimo nekaj dobrega – dobrota pa se tako ali tako vrača (dajanje v tem primeru ni ekonomsko podjetniška kategorija)
2. dajem zato, da opozorim nase – čas je v tem primeru marketinški vložek in takrat mora biti to dajanje opazno.
3. Dajanje zastonj kot del poslovnega modela (ala Google, ki daje zastonj iskanje in s tem privablja plačljivo oglaševanje) – v tem delu pa sem še precejšnji začetnik
@Igor hvala. Zanimivo. Sedaj ko je zastonj tudi mene ne zanima več 🙂
@Danilo: Hvala. Ja, tema o kateri sva midva že razpravljala. Sam sem se že davno odločil, da stvari ne bom delal zastonj, ker se ljudje enostavno norčujejo iz vloženega truda. Razen v izjemnih primerih, ko ne bom imel tega občutka. A veš, da tudi ko sem kaj delal zastonj v karitativne namene, da so se norčevali? Moje delo zastonj bo tako samo izjemoma, a denar, ki ga bom dobil, bom namenil pomoči potrebmnim. Ki pa jih bom sam izbral.
Ja, to kar je zastonj, ljudje ne znamo ceniti. Verjetno obstaja kakšen psihološki razlog za to.
Glede odprtokodnih programov mislim, da je stvar drugačna. Jaz jih uporabljam veliko – WordPress, Mozilla, Joomla, Wiki-ja trenutno ne, ampak zato ke rni potrebe. Sicer pa smo pred kratkim v zavodu, za katerega delam kot prostovoljka, uspešno začeli uporabljati brezplačne Googlove servise.
Pri Art of Livingu redno organiziramo brezplačne delavnice Prvi korak http://artofliving.si/3211 . Človek bi pričakoval, da bo dvorana nabito polna, ker je delavnica brezplačna. Žal ni tako, čeprav lahko v uri in pol sprostitvenega programa preživiš lep in sproščujoč večer.
Jaz rada delam zastonj. Res pa je, da je drugače če delaš za organizacijo, ki ima status prostovoljne organizacije, tako kot ti Aleš delaš prostovoljno za skavte, kot pa če ponudiš nekaj zastonj v okviru podjetja.
Ljudje smo res čudni. Verjetno zato, ker vsak misli, da če podjetje nekaj ponuja zastonj, potem mora zadaj že biti kakšen interes.
@Sabina: Hvala za zanimiv komentar. Se kar strinjava, kajne?
Glede odprtokodnih programov: Ja, odlični so in jaz jih ogromno uporabljam. Ponekje sem tudi sam prispeval (prevedel sem TikiWiki v slovenščino). Za odprtokodno programsko opremo sem imel pa velike težave, da sem navdušil kakšno stranko v podjetjih – tu sem imel v mislih bolj podjetja.
Tudi glede dela v prostovoljni organizaciji se strinjam s teboj. Sam res delam veliko za skavte in tu je praktično vse zastonj (plača se samo stroške).
@Aleš
Moje stališče gre nekako v tej smeri: brezplačno ni nujno slabe kvalitete in nujno ne skriva pasti. Preposlušal sem dolgo verzijo (shareware) predvsem zato, ker sem imel dovolj prostih bralnih kapacitet, sicer pa mi 8 USD predstavlja mamljivo nadomestilo za razliko treh ur.
@Sabina
Večina je najbrž sprogramirana, da se odziva na puhla medijska sporočila. Dobri nameni se v poplavi vseh mogočih informacij izgubijo ali postanejo žrtev. Kakorkoli. Za preboj česarkoli pogosto potrebuješ ugodbo kombinacijo sreče in znanja v kombinaciji s http://is.gd/bqVW1 🙂
Delati zastonj? Nekateri ljudje so materijalno preskrbljeni. Zase, za družino in še kakšen rod za njimi … tretji menda zapravijo vse. Če je tako je odločitev lažja, sicer se pridružujem mnenju Aleša. Se pa dajanje lahko kdaj tudi enači z izmenjavo – pomagaš/daruješ in rasteš, vendar se od tega ne da živeti.
@Igor: Ja, seveda se strinjam s teboj, da brezplačno ni nujno slabe kakovosti in da se kaj skriva zadaj. Sploh ne. Sem se pohecal, da me zvočna knjiga pač ne zanima več ker je zastonj.
Mi je dal misliti poslovni model te knjige: plačaš to, da ti ne vzamejo časa. Neverjetno dobra ideja! Se mi zdi, da mi ne bi prišlo na misel.
Sam sem samo skozi svojo prakso izkusil, da se ljudej enostavno norčujejo če je stvar zastonj. Sem delal tudi za dobrodelno ustanovo, ki je izjemno pozitivna – zastonj seveda. Še oni se norčujejo.
Pač malo grenke izkušnje. Kar ne pomeni, da nikoli ne bom delal zastonj. Delam že sedaj in še bom, samo z večjim premislekom.
Ja, tako je to. Kaj vse imajo dijaki za povedati čez zastonj malico!
Nekoč mi je nekdo rekel, ne delaj ljudem uslug za katere te niso prosili, ker ti ne bodo ti hvaležni. Nasploh je hvaležnost redka bilka in stvar višje stopnje zavedanja.
@frau Blitz: Ja, vem za odnos dijakov do brezplačne prehrane, ki jo imajo v šolah. Katastrofa. In v teh kriznih časih, ko nekateri tolčejo lakoto …
Prav zamerim vladi (tokrat prejšnji), da ni pomislila na vidik “nesmisla brezplačnosti” za vse.
Hvaležnosti nam manjka in tudi v preteklosti jo je. Če se samo spomniš odlomka iz svetega pisma, ko Jezus ozdravi deset gobavcev, pa se samo eden pride zahvaliti.
Izkušnja iz prve roke, ki me je nadvse presenetila. Na svojem blogu objavljam preproste rešitve za “pisarno”. Predvsem z vidika pisarniških zbirk.
Kar me šokira, da število naročil zadev, ki sem jim bolj eksperimentalno “nalimal” ceno presega število brezplačnih prenosov!?!
Sem razmišljal, zakaj bi temu bilo tako, pa še nisem uspel najti odgovora.
@P.J.: Ja, saj to potrjuje mojo tezo, da stvari ne smejo biti zastonj, ker jih ljudje percipirajo kot brezvredne – jim pač nismo določili vrednosti.
A zakaj je tako? Po moje smo toliko navajeni na finančno ovrednotenje, da brez tega ne znamo več določiti vrednosti.
Da, seveda. In tudi sam sem se vprašal o pomenu cene in vrednosti v naših glavah. Sam sem izhajal iz preproste predpostavke, da če neko osnovno znanje delim z nekom zastonj, mu olajšam kako reč pri poslovanju.
Zame to seveda ima določeno vrednost, saj si tako povečam prepoznavnost in povečam možnost, da bom lahko za kako zahtevnejše opravilo postavil ceno.
Lahko bi pač plačal ceno nekega klasičnega oglasa, pa vendar bi s tem ustvarjena vrednost po mojem mnenju bila manjša, saj bi od klasičnega oglasa nihče od ciljne publike ne imel nič, medtem ko od branja nečesa, kar bi ga utegnilo zanimati in mu celo pomagati pri rešitvi kakega problema, bi pač prejel neko vrednost. In ta nima cene.
Drznil bi si celo malce zabresti v hipotezo, da odnos do vrednosti nekako odraža tudi naš odnos do znanja, v skladu z rekom “Neumnost se plača.. Analogija, ki izhaja iz tega bi bila, da če česa ne znam ovrednotiti (torej določiti vrednosti), pač plačam neko tržno določeno “pošteno” ceno.
Ker ne poznam (nimam znanja) pač tudi ne vem, ali tržna cena tudi v resnici upravičena, jo pač sprejmem kot tako. Posledično torej zaidem v zgrešeno analogijo, da če nekaj bistveno odstopa od (tržno določene poštene) cene, ne more biti vredno.
Na ta način se ustvarja neko čudno okolje tržnih oligopolov, ki narekujejo tempo in ceno, medtem ko so inovativni pristopi, ki bi prinašali (novo) vrednost zapostavljeni.
Sklep bi torej bil, da smo zašli v nek “dogmatizem”, v katerem velja, da v “nevidno roko trga” ne gre dvomiti in tako je trg nadomestil boga v človeški podobi (ne nisem se zmotil v vrstnem redu besed 😉 ). Tako smo vrednost kot subjektivno kategorijo prenesli ven iz sebe in jo spremenili v ceno, ki je določena od zunaj.
Naše vrednotenje tako izhaja iz primerjave tistega, kar je zunaj, namesto da bi temeljilo na usklajevanju med željami/idejami in zmožnostmi/znanjem, torej od znotraj.
Temu primerno tisto zunaj vedno bolj raste in utrjuje svoj položaj, medtem ko tisto znotraj stagnira in se relativno manjša, v končni fazi pa navidezno zmanjšuje tudi lastno vrednost, češ “Kaj mi bo znanje, saj ne morem parirati s tistim zunaj.” In tako se krog zavrti.
Seveda je to zgolj moje mnenje. 😉
Se strinjam z bistvom članka. Bi pa izpostavil še en vidik: v nekaterih panogah moraš zaradi takšnih ali drugačnih zadev enostavno tudi sam ponujati brezplačne stvari. Seveda je pri nekaterih zadevah itak tako, da so brezplačne če na prvi pogled oziroma pridobivaš koristi na drugih področjih. Pa vendarle, včasih bi se dalo narediti veliko bolj kakovostne stvari, če bi bili ljudje pripravljeni plačati zanje. Kar pa žal velikokrat niso, ker imajo na voljo brezplačno alternativo. Ljudje žal sami velikokrat težko ocenijo kakovost.