O podsistemih, sistemih in o duhovnih dojenčkih
Takole pravi dr. Ichak Adizes v svojem eseju “Discussing What Matters”: “Vse je del nekega sistema in vsak sistem je del večjega podsistema. Sistemi in podsistemi, ki so med seboj povezani, ni nujno, da se spreminjajo z isto hitrostjo. Nekateri se spremenijajo hitreje kot drugi.
Poglejmo človeka: Vsakdo je sestavljen iz mnogih podsistemov, med njimi fiziološki, umski, čustveni in duhovni podsistem, ki pa ni nujno, da se razvijejo časovno usklajeno. In ko se podsistemi ne razvijejo časovno usklajeno, se pojavijo vrzeli, ki uničijo enotnost ali integriteto sistema.
Na primer, človek ima lahko 40 kronoloških let, pa je še vedno lahko čustveno najstnik, fiziološko star 60 let, duhovno pa se ni niti še rodil. Lahko bi rekli, da jih ta človek “nima skupaj”.”
Adizes potem razvija naprej v smislu podsistemov v podjetju. Jaz pa razmišljam o teh podsistemih pa ne na nivoju posameznika pač pa naše slovenske družbe. Kako je prišlo do takih zamikov pri razvoju? Kako je mogoče, da smo – po moji oceni – duhovno še taki dojenčki? Pravzaprav pa … mogoče smo pa duhovno že tik pred koncem, da pravzaprav duhovno umiramo? Kaj pravite?
Foto: PhotoXpress
Hm, zgolj ugibam. Zato ker smo tako boječi, pasivni ali pa neumni, da se ne odzovemo na krivice, ki se dogajajo, in jim s tem samo omogočamo, da dobijo še večji zalet.
Govorim pa o neetičnih politikih in gospodarstvenikih, od katerih je v pre-veliki meri odvisen naš vsakdan.
Sploh pa ta nori nagon po pripadnosti, ko se človek boji dvigniti glavo iz množice, javno opozoriti na nepravilnosti in zahtevati spremembe, zato da ne bi bil izločen in je zadovoljen z drobci, ki letijo z bogato obložene mize. Samo da je zadnje čase teh drobcev vse manj. Mogoče nas bo pa to zbudilo?
Ravno danes sem razmišljala, da s tem, ko samo gledamo, kako se vse bolj kršijo pravice ljudi, tvegamo, da se bodo slej kot prej začele krišti tudi nam, ki nam gre zaenkrat še relativno dobro.
Sicer pa to ne velja samo za Slovenijo.
Za svoj duhovni razvoj pa je tako ali tako vsak odgovoren sam. A kaj ko večina kot ovce slepo sledi verskim voditeljem, ki prav tako netijo nestrpnost, podpirajo vojne, se izogibajo odgovornosti za svoja dejanja …
Veš kaj se pa jaz sprašujem. Kaj je naslednja stopnja naše zavesti oz. kakšno vrsto zavedanja nam bo prinesla evolucija in v kateri smeri. Npr. ena stopnička razvoja je po mojem mnenju bilo ekološko zavedanje, ki se sedaj pričenjalo presegati tako ekonomske interse kot tudi angažiranost vedno večjega števila posameznikov. Imam pa občutek, da bo naslednja stopnja v smeri odnosa do sočloveka, vzajemnega bivanja med seboj, ko večina ljudi doseže vsaj 5. stopnjo moralnega razvoja po Kohlbergu. Mislim, da bo posameznik začel doživljati sočloveka kot del sistema v okolju in bo pripravljen skrbeti zanj ker bo to koristno za družbo in preživetje vseh. Prav tako imam občutek, da bo do tega prišlo šele, ko se bo začelo razmišljati o nas ljudeh izven določenih okvirov, ki so neredko stvar vere, predsodkov in ideologij. Morda tako obstaja še kakšno drugačno zavedanje sveta, ki ga še ne moremo dojemati. Drugačen sistem.
@Sabina: Ja, pa res prav pasivnost nas daje. Mi bomo kar čakali in čakali, da nas izprijenost do konca povozi.
Menim, da ni res, da je vsakdo odgovoren samo za svoj duhovni razvoj, pač pa tudi za razvoj svojega bližnjega, sploh pa za svoje otroke, ki jih je treba dati zgled skrbi za presežno.
@Andrej: Sam menim, da gre razvoj v smeri vse manjše skrbi za presežno. Po moje se temu ne reče razvoj, pač pa nazadovenje. Ljudje so včasih precej bolj duhovno živeli. Se mi zdi, kot da smo sam koncept transendence zanemarili.
Skrbo za okolje po moje sploh ni stopnja v razvoju zavedanja, pač pa samo naš strah pred naravnimi katastofami, ki smo jih v veliki meri sami povzročili.
Izgleda, da sem jaz malo bolj pesimističen kot ti. In zato nisem prepričan, da bomo res šli v smeti večje skrbi za sočloveka – prej v brutalni individualizem. Bojim se, pravzaprav.
Mislim, da naš narod se v določenih segmentih še ni rodil. V določenih pa, je bil na silo zadušen. Zgodovina vsekakor ni šala in Slovenci nosimo kar resna bremena. Čas lahko očisti spomin, vendar je na posameznikih in na družbi, da to čiščenje peljejo naprej.